Poraz pod Hindukušom

Vojaška operacija britanske vojske v južni afganistanski pokrajini Helmand je končana. Konec je tudi iluzij o dobrih delih mednarodne skupnosti. Ta je, na čelu z misijo Nata ISAF, v Afganistanu doživela boleč poraz.

V slabem mesecu dni so britanske sile v središču svetovne proizvodnje opija izgubila enaindvajset vojakov in večji del podpore, ki jo je britanska javnost še namenjala vojni v Afganistanu. Vojaška operacija, katere cilji so bili nejasni - podobno velja za vzporedno »invazijo« ameriških marincev, ki še ni končana -, ni na terenu nič spremenila. Mednarodne sile so se dvajset dni pred afganistanskimi predsedniškimi volitvami znašle v hudi zadregi - zdaj je tudi najbolj zadrtim poveljnikom zavezništva postalo jasno, da afganistanska strategija ne deluje. Še več: napačne odločitve mednarodnih sil so v zadnjih dveh letih zelo okrepile talibsko gibanje, ki »bolj z duhom, kot s telesom« obvladuje večji del države, hkrati pa v asimetričnem vojskovanju pa tudi v neposrednih spopadih, ki jih ni veliko, saj je afganistanska vojna še vedno bolj ali manj vojna senc, solidno kljubuje neprimerno močnejšemu nasprotniku.

Britanci, ki v nasprotju z Američani sem ter tja celo odprejo zgodovinske knjige, ki so jih sami pomagali pisati, so prvi priznali poraz. Zunanji minister David Miliband je v ponedeljek na sedežu Nata v Bruslju dejal, da se je treba začeti pogovarjati s talibi; s tistim bolj zmernim delom, ki bi ga bilo dobro počasi vključiti v družbo in mu ponuditi sodelovanje pri vodenju države. Miliband dobro ve, da so današnji talibi drugačni kot bojevniki Mule Omarja in da njihovi motivi niso apokaliptičnoideološki, temveč političnooportunistični. S takimi ljudmi se je političnooportunistični Zahod vedno znal pogovarjati. Večina bojevnikov proti mednarodnim silam in za lastno ognjišče s pojmom taliba, učenca verske šole, že dolgo nima več veliko skupnega.

Približno takrat, ko je Miliband nagovarjal generale Nata in pred razjarjeno britansko javnostjo priznaval poraz pod Hindukušom, je osrednja afganistanska oblast sklenila »premirje« s talibi v zahodni provinci Bagdhis, kjer oblast iz Kabula nima nikakršnega vpliva. Talibi so se - ob dobesedni predaji oblasti - zavezali, da v času predsedniških volitev ne bodo napadali volišč in vladnih pisarn, hkrati pa bodo dovolili začetek gradnje ceste, ki bo odrezano območje približala »civilizaciji«.

Sedem let in pol po padcu talibskega režima se bradati možje vračajo v vladne pisarne. Tega si niso izbojevala sami, ampak jim je to omogočila zgrešena strategija mednarodne skupnosti, ki je v Afganistanu, kamor so v zgodovini hodili umirat imperiji, ni uspelo na nobenem izmed ključnih bojišč. Afganistan je padla država grozljivih humanitarnih statistik, kjer opijski posli cvetijo bolj kot kdaj prej, drugega gospodarstva pa kratko malo - ni. Infrastruktura ne omogoča napredka. Ducati razvojnih milijard so izginili (ne)znano kam. Zadnjih nekaj mesecev so več šol zaprli kot odprli. Zdravstva ni. Osrednja oblast, ki jo bo tudi po predsedniških volitvah še naprej vodil Gospod Podkupljivi Hamid Karzaj, obvladuje le lastne vrtičke (in dragocene rastline, ki rastejo na njih). Afganistanske varnostne sile so kljub petnajstim milijardam dolarjev, ki so jih v njihovo urjenje vložili Američani, še vedno v embrionalnem stanju, zato - v nasprotju z Irakom - afganistanska vojska le redko izvaja samostojne vojaške akcije. Medetnična nasprotja se stopnjujejo, osišče konflikta pa se je utrdilo v plemenskih provincah zahodnega Pakistana, kjer vladna vojska bije vojno proti lastnemu prebivalstvu: vojno za nekoga drugega. Herat na zahodu, Mazar e Šarif na severu, Laškar Gar na jugu in Džalalabad na vzhodu države povezuje le še velika geostrateška igra: edini pravi razlog, da zahodne vojske vztrajajo tam, kjer jim gori pod nogami. Kitajska se hitro bliža, mi je pred dnevi dejal kultni britansko-pakistanski pisatelj in zgodovinar Tarik Ali.

Padla strategija, vojni poraz, sorazmerno veliko žrtev in stopnjujoči se notranjepolitični pritisk zelo pretresajo tudi Nato, ki se je v Afganistan odpravil iskat po koncu hladne vojne izgubljeni smisel.

»Zavezništvo je bilo ustanovljeno na načelu delitve bremen,« je David Miliband okaral države, ki so v Afganistanu sicer navzoče, a pod krinko tako imenovane nacionalne omejitve držijo figo v žepu: velika večina vojnega bremena je namreč na ameriških in britanskih plečih. Milibandov poziv, za katerim stoji Barack Obama, napoveduje hud pritisk na države, med drugim na Slovenijo, ki v Afganistanu ne sodelujejo v bojnih akcijah, da se odpovedo nacionalnim omejitvam in krenejo na bojišča.

Skrajni čas je, da se slovenska oblast vpraša, zakaj smo tam? Če ne bo našla pravilnega odgovora - nikakor ga ni mogoče iskati v »obveznostih do zavezništva« -, bodo iz Kabula kmalu začele leteti črne vreče tudi proti Ljubljani.