Poražena globalna vojna terorja

Nekaj dni po začetku ameriškega maščevalnega bombardiranja Afganistana pred osmimi leti mi je ostareli afganistanski zgodovinar v begunskem taborišču na pakistanski strani meje dejal, da je bil teroristični napad na New York najhujše, kar se je lahko zgodilo njegovi državi in muslimanom. »V Afganistan bo prišlo na tisoče in tisoče tujih vojakov. Talibski režim bo morda padel, a to ne bo spremenilo ničesar. Vrnili se bodo gospodarji vojne, vladali nam bodo trgovci z opijem, ljudje pa se bodo sčasoma uprli tujim zavojevalcem. Kot so se vedno v zgodovini. Zaradi tega bo vojna, ki ji ne vidim konca, še bolj krvava. Američani so krenili v križarsko vojno proti muslimanom, zato se bojim, da se bo vojna iz Afganistana razširila tudi na Bližnji vzhod,« je pripovedoval sivobradi gospod v svojem zasilnem pakistanskem bivališču.

Njegove besede so se v celoti uresničile.

 

Združene države so po enajstem septembru krenile na vojni pohod, ki je zaradi svoje križarske nravi in brutalnosti radikaliziral dobršen del islamskega prebivalstva od Mavretanije do Indonezije. Samooklicana globalna vojna proti terorizmu - globalna vojna terorja - je v osmih letih vzela več sto tisoč življenj in dodobra zamajala geostrateška razmerja. In to ne le na Bližnjem vzhodu in v Srednji Aziji: resnične posledice vojaškega končnega izleta ameriških neokonservativcev šele prihajajo na površje. Globalna vojna terorja je s terorističnimi napadi v Madridu in Londonu kakor bumerang obiskala tudi Evropo.

 

Osem let po padcu talibskega režima bradati možje v črnih turbanih spet obvladujejo velik del Afganistana, kjer je mednarodna skupnost na čelu z Natom doživela boleč poraz. Talibski vpliv se stopnjuje hkrati z napakami Washingtona, Londona in Bruslja, izhoda iz slepe ulice pa ne vidi nihče. Kopičenje (večinoma ameriške) vojaške navzočnosti, s katerim si je Barack Obama nadel okrvavljene Busheve čevlje, ne bo rešilo ničesar; ravno nasprotno. Kar nasprotnika ubija, ga hkrati krepi: vsaka četrta britanska patrulja, ki se v Helmandu odpravi iz oporišča, izgubi enega izmed svojih mož.

 

Na drugi strani Durrandove črte se nadaljuje pakistanska državljanska vojna - neposredna posledica ameriškega napada na sosednji Afganistan, v kateri je v zadnjih osmih letih umrlo nekajkrat več pakistanskih vojakov, kot je bilo v Afganistanu v istem času ubitih pripadnikov vseh tujih vojska skupaj. Pakistan, ki je vseskozi na robu državnega prevrata, na svojih plemenskih območjih, osišču talibskega gibanja, bije vojno za nekoga drugega in pri tem izgublja tla pod nogami. Največjo ceno tudi v Pakistanu plačuje civilno prebivalstvo.

 

Pred tremi meseci so se vse ameriške bojne enote umaknile iz iraških mest: ta »poteza« je po mnenju ameriške administracije simbolično končala iraško vojno, v kateri je bilo v misiji osvojitve naftnega raja in trajne ameriške navzočnosti na Bližnjem vzhodu ubitih najmanj poldrugi milijon ljudi, v državljanski vojni in etničnemu čiščenju, ki sta sledila okupaciji, pa je bilo (nepovratno) razseljenih več milijonov ljudi. Iraška vojna, ki jo je zaznamovalo strahovito nasilje, kljub začetku ameriškega umika še zdaleč ni končana: medtem ko je Washington večino svojih vojaških moči preselil v Afganistan, se je v severnemu Iraku odprla nova, morda odločilna fronta mezapotamske vojne. Iraška nafta, ekonomska os vojne, namreč še ni razdeljena, gospodarji Kirkuka pa še niso določeni. »Speče celice« se prebujajo.

 

Veliko računov je še neplačanih.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela