Poročeni duhovniki pod vatikanskim dežnikom

Rim - Novi vetrovi v stari Evropi in hkrati stare sape na včasih preveč liberalnem britanskem otočju so menda storili, da se je Vatikan odločil malo popravljati zgodovino in na stežaj odpreti vrata anglikanskim duhovnikom, ki bi se radi vrnili pod papeževo pristojnost in postali katoliki. Nič ne moti, če so poročeni in imajo otroke, njihov status bo urejen tako, da bodo pripadali tako imenovanim osebnim ordinariatom, kar je nekaj podobnega kakor osebna prelatura, ta status pa ima za zdaj v katoliškem občestvu samo Opus Dei. Na Angleškem se nekateri jezijo, češ da se Rim širi z zvijačo. Tudi v Rimu pa se nekateri sprašujejo, kaj pomeni dovoliti poročene katoliške duhovnike.

Rim gre res po ribe v anglikanski ribnik, so ta teden kar malo jezno oznanili britanski mediji in tako odgovorili kardinalu Walterju Kasperju, ki je za obzidjem odgovoren za odnose z drugimi cerkvami. Kak teden prej se je zavzel za trdne vezi med katoliki in anglikanci, hkrati pa zatrdil, da »ne lovimo v anglikanskem ribniku«. Podobno kakor Kasper zdaj o prijateljstvu in vezeh govori tudi canterburyjski nadškof Rowan Williams.

Svojim sovernikom anglikanski voditelj zagotavlja, da se Rim do njih ne vede prozelitistično in agresivno. Pred številnimi nasprotniki prestopanja v katolištvo med svojimi škofi in duhovniki pa Williams vendarle prizna, da je za nove poteze papeža Ratzingerja izvedel šele pred dvema tednoma.

Na vsem svetu je po podatkih anglikanske cerkve približno 80 milijonov anglikancev, protestantov, ki jih je zgodovina ločila od matere Cerkve, ko se angleški kralj in rimski papež nista mogla dogovoriti, kdo je bolj glavni. Katolikov je po vatikanskih podatkih na svetu več kot milijarda. V Veliki Britaniji in na Irskem je anglikancev 26 milijonov, katolikov pa devet milijonov, pretežno na Irskem.

Največ prestopov anglikancev je pričakovati v ZDA

Prehajanje iz anglikanstva v katolištvo ni nov pojav, vendar je šlo doslej za posamezne primere, ki ponavadi niso dvigali veliko prahu. Zdaj gre za nekaj kakovostno drugačnega, morda celo na tihem dogovorjenega med anglikanskimi in katoliškimi vrhovi. V anglikanski skupnosti se namreč krepi odpor najbolj konservativnih, katoliški doktrini najbolj naklonjenih duhovnikov in škofov, ki so že od začetka nasprotovali raznim »modernizmom« v anglikanskih vrstah, najprej sprejemanju žensk med duhovnike. Poskočili pa so, ko so bile ženske sprejete med škofe, ko so med duhovnike sprejemali tiste, ki so se javno razglašali za homoseksualce, najbolj pa v zadnjem času, ko je anglikanska cerkev blagoslovila tudi istospolne zakonske zveze.

Več v petkovi tiskani izdaji Dela