Tiskane izdaje
Avtorji 25-stranskega poročila, ki vključuje tudi obsežen aneks z natančnejšo opredelitvijo spornih iranskih aktivnosti, izražajo »resne skrbi zaradi potencialnih vojaških razsežnosti iranskega jedrskega programa«. Po njihovih navedbah informacije, ki jih je v zadnjih letih zbrala agencija OZN, vzbujajo sume, da je režim v Teheranu v preteklosti izvajal dejavnosti, ki bi lahko bile povezane z razvojem jedrske bombe, nekatere med njimi pa so se − sicer v nekoliko omejenem obsegu − menda nadaljevale vse do lanskega leta, morda celo še vedno potekajo.
Sporne aktivnosti
Medtem ko se nekatere sporne aktivnosti, ki jih navaja poročilo IAEA, lahko izvajajo tako v vojaške kakor tudi v civilne namene, pa so druge povsem specifične za razvoj jedrskega orožja. Med slednje sodijo iransko preizkušanje visokozmogljivega eksploziva, razvoj detonatorja, kakršen ustreza zahtevam za sprožitev jedrske reakcije v bombi, in računalniško modeliranje jedra nuklearne bojne konice, kakor tudi domnevne priprave na izvedbo preizkusa atomske bombe in razvoj jedrske konice za raketo srednjega dosega šahab 3 (ena izmed njenih zadnjih različic ima domet skoraj 2000 kilometrov, kar pomeni, da lahko doseže tudi Izrael).
Naštete sporne aktivnosti so, kakor pojasnjujejo avtorji poročila, do leta 2003 potekale v okviru strukturiranega programa, nekatere pa so se nadaljevale tudi pozneje; ta ugotovitev postavlja na glavo trditve ameriških oblasti, da je režim v Teheranu tega leta zaradi mednarodnih pritiskov ustavil vojaško komponento svojega jedrskega programa. Nasprotno, v IAEA ugotavljajo, da so se nekatere od teh dejavnosti nadaljevale vsaj do lanskega leta, čeprav v manj intenzivni obliki. Strokovnjake agencije še posebno skrbijo informacije, da je Iran še v letih 2008 in 2009 izvajal računalniške simulacije, povezane z razvojem jedrskega orožja. »Možnost uporabe takšnih študij za kar koli drugega kot za razvoj jedrske bombe nam ni znana,« so zapisali v poročilu in ob tem pozvali Iran k dialogu z IAEA, s katerim bi razjasnil njihove pomisleke.
Ugotovitve poročila, kakor pojasnjujejo v IAEA, temeljijo na informacijah, ki jih je agencija dobila od nekaterih držav članic (oziroma njihovih obveščevalnih služb) in Irana (to sodelovanje je bilo doslej precej borno), ter lastnih dognanjih, iz njih pa ni mogoče izluščiti neposredne obtožbe, da režim v Teheranu dejansko razvija jedrsko bombo. Vsebino dokumenta bi lahko prej povzeli kot naštevanje sumljivih aktivnosti, ki namigujejo na iransko spogledovanje z jedrskim arzenalom in za izvajanje katerih ni kredibilne »civilne« razlage. Oziroma kakor je za Al Džaziro izjavil visoki predstavnik ameriških oblasti: »Poročilo ne trdi, da je Iran obnovil program razvoja jedrskega orožja, niti ne sklepa, kako daleč je prišel s svojimi aktivnostmi, jasno pa nakazuje, da izvaja nekatere dejavnosti, ki bi nas morale skrbeti.«
Kupovanje časa
V Teheranu takšna namigovanja ostro zavračajo in vztrajajo pri svojih dosedanjih zagotovilih, da je iranski jedrski program namenjen izključno civilni rabi, v prvi vrsti pridobivanju električne energije, vendar na Zahodu Irancem niso pripravljeni verjeti na besedo. Jedrski spor med islamsko republiko in mednarodno skupnostjo izvira še iz leta 2002, ko so satelitski posnetki potrdili obstoj skrivnih jedrskih objektov, o katerih je pred tem poročala iranska opozicija. Odtlej poteka igra mačke z mišjo, v kateri Teheran kljub sankcijam pod okriljem Združenih narodov − doslej so ga doleteli že štirje svežnji kazenskih ukrepov − noče odstopiti od spornega programa plemenitenja urana, ki je po mnenju zahodnih držav namenjen (tudi) razvoju orožja.
Po mnenju največjih kritikov teheranskih oblasti, v prvi vrsti Izraela in ZDA, si Iran z bolj ali manj spretnim izmikanjem pritiskom mednarodne skupnosti zgolj kupuje čas, potreben za izdelavo jedrskega orožja, s katerim bi močno zamajal obstoječe razmerje moči v regiji. Strokovnjaki ocenjujejo, da Teheran od tega cilja loči še najmanj eno leto, bolj verjetno pa celo več let. Spet drugi domnevajo, da Irancem niti ni toliko do samega jedrskega arzenala in da se, namesto tega, po japonskem vzoru nagibajo k razvoju tehnologije, ki bi jim omogočila, da v zelo kratkem času sestavijo atomsko bombo, če in ko bi se pojavila potreba po tem.
