Portret tedna: Jaser Arafat

Predsednik Palestinske uprave, voditelj PLO in stranke Fatah. Izumitelj palestinskega naroda, ki je lastno preživetje in obstoj svojih organizacij prepletel z njegovim obstojem na svoji zemlji in s pravico do vrnitve v izgubljeno domovino. Revolucionar s pištolo v eni roki in z oljčno vejico v drugi. Gverilec z najbolj razvpitim osvobodilnim gibanjem 20. stoletja. Z njim je bil izgnan iz dveh arabskih držav, v ostalih pa je nezaželen gost, ki mu nihče ne more odreči gostoljubja. Diplomat, ki mednarodno politiko, arabski svet, palestinsko in izraelsko politično sceno razume kot orientalski bazar. Nobelov nagrajenec za mir, potem ko je leta 1993 s podpisom mirovnih sporazumov iz Osla židovski državi priznal pravico do obstoja na delu ozemlja mandatne Palestine. Šaronov Bin Laden in Bushev terorist. Pred tremi leti mu je izpod nog izginil mednarodni oder. Iz gledališča odhaja tudi palestinsko občinstvo, ki pa se vedno vrača na zadnjo predstavo. Upornik z razlogom, ki je v oboroženi bitki za svobodo, v ozemeljskih pogajanjih za državo in ustvarjanju njenih institucij v prehodnem obdobju razočaral posameznike, ne pa izdal naroda. Bolnik na oddelku za intenzivno nego v francoski vojaški bolnišnici, ki bo rešitev izraelsko-palestinskega konflikta po načelu dve državi za dva naroda odnesel v grob.

“Bog, vzemi ga k sebi,” je Basem Šaka, nekdanji župan Nablusa in veteran Palestinske osvobodilne organizacije (PLO) na zasedenih palestinskih ozemljih dejal svoji ženi 7. aprila leta 1992. Prihitela je na vrt in mu povedala, da je letalo z Jaserjem Arafatom strmoglavilo v libijsko puščavo. Trupli dveh pilotov in inženirja so našli. Palestinskega voditelja pa še iščejo.

Šaka, ki je v atentatu izraelske vojske leta 1981 izgubil obe nogi, je med obrezovanjem rož začel razmišljati, kaj smrt izumitelja palestinskega nacionalizma pomeni za narodno bitko za svobodo, ki se je šest mesecev pred Arafatovo nesrečo v peščenem viharju na madridski konferenci iz revolucije in oborožene bitke za osvoboditev mandatnega ozemlja Palestine spremenila v pogajanja za rešitev izraelsko-palestinskega konflikta z ozemeljsko razdelitvijo Svete dežele med dva naroda.

“Bog, ohrani njegovo zdravje,” je dejal Šaka, ko mu je žena povedala, da so reševalci Arafata našli pretresenega in poškodovanega, a živega. Čim prejšnjega okrevanja mu ni zaželel zato, ker bi ga sam potreboval za politično preživetje, ampak zato ker je po dolgem razmisleku sklenil, da njegova smrt pomeni konec legitimne zahteve Palestincev za obstoj na lastni zemlji. Šakove besede so zgleden primer palestinskega odnosa do njihovega voditelja: ko je njegova prihodnost gotova, se ga želijo znebiti. Ko njegovo življenje obvisi na nitki, zajočejo kot sirote.

Palestinci so prvi del mandatne Palestine izgubili v vojni leta 1948, po kateri je nastala židovska država. Drugi del je izraelska vojska zasedla v junijski vojni leta 1967. Kljub sporazumu iz Osla, ki ga je Arafat z izraelskim premierom Jicakom Rabinom septembra leta 1993 podpisal pred Belo hišo, zemlja za palestinsko državo na Zahodnem bregu, na območju Gaze in v arabskem delu Jeruzalema, zemlja pred očmi Palestincev pod vojaško zasedbo vztrajno izginja v Izrael.

“Med vas sem prišel z oljčno vejo in pištolo borca za svobodo,” je leta 1974 v nagovoru generalni skupščini OZN dejal Arafat. “Ne dopustite, da mi oljčna veja pade iz roke. Ponavljam: ne dovolite, da mi oljčna veja pade iz roke.” To je verjetno najbolj znamenita izjava gverilskega diplomata, ki od leta 1965, ko je v Kairu ustanovil (med)narodno stranko Fatah, poveljuje najbolj razvpitemu osvobodilnemu gibanju 20. stoletja.

Palestinska osvobodilna organizacija je v izgnanstvu preživela vzpone in padce, poraze in zmage, odločnost in kompromise, odcepe in pridružitve, radikalce in zmerneže, obleganja gibanja in likvidacije posameznikov. Vse to ni bila izključna domena izraelskih voditeljev in poveljnikov. Tudi arabski voditelji so tolkli po Palestincih nasploh in po njihovem voditelju še posebno: diplomatsko in vojaško. Po besedah preminulega sirskega predsednika Hafeza al Asada je “Palestina je preveč pomembna, da bi jo zaupali Palestincem”.

Arafat je pomembnost njegovih besed najprej spoznal v Jordaniji, kjer je kralj Husein leta 1970 z beduinsko enoto krvavo obračunal s palestinskimi borci. Da morajo Palestinci sami doseči svoj cilj – z oboroženimi napadi ali pa z mirovnimi pogajanji – pa je sklenil po izraelski ofenzivi na Libanon leta 1982. Po spodletelem poskusu likvidacije, katere arhitekt je bil tedanji izraelski obrambni minister Ariel Šaron, in prisilni evakuaciji PLO v Tunizijo je ugotovil, da imajo arabski voditelji, ki so z Izraelom po letu 1948 začeli in izgubili vsaj tri vojne, pogosto podobne vzgibe za “osvoboditev Palestine”, kot jih imajo Izraelci za njeno zasedbo: hočejo zemljo brez ljudi.
To lahko storijo le, če se znebijo človeka, ki je v brk okupaciji, izgnanstvu, grožnjam, preganjanju, skeptičnemu odnosu mednarodne skupnosti, nenaklonjenemu razmerju sil v regiji in dolgoletni mantri Izraelcev, da “Palestinci ne obstajajo”, domovine in posesti razlaščene ljudi združil v narod. Da bi preprečil njegovo uničenje z likvidacijo PLO, je trikrat spremenil njeno ustanovno deklaracijo, v kateri je glavni cilj osvobodilne organizacije uničenje Izraela.

Zahodni analitiki so Arafatovo sposobnost razumevanja strateških sprememb dosledno podcenjevali. Najbolj zaletavo so to storili leta 1990, ko so mu s podporo, ki jo je pred zalivsko vojno izrekel Sadamu Huseinu, očitali združitev moči s poražencem namesto zavezništva z zmagovalci. Spregledali so dejstvo, da Arafat politično strategijo oblikuje na osnovi preživetja njegovega gibanja, ki je odvisno od podpore ljudi.

V ta namen je PLO vztrajno prilagajal regijskim razmeram in mednarodni dinamiki. Za golo preživetje je upogibal in zvijal njene cilje in mnoge prepričal, da je v nasprotju z ostalimi osvobodilnimi gibanji, kot je Afriški narodni kongres v Južnoafriški republiki v času apartheida, spregledal aspiracije svojih ljudi. Arafat pa ve, da so te zadnje za Palestince pod izraelsko okupacijo spremenljiva dobrina.

Politična moč na čelu naroda brez države ne temelji na vladajočem aparatu, ampak na podpori ljudi. Ko so se ti v izgubljene domove želeli vrniti z vojsko, je napadal Izraelce, kjer jih je videl. Ko so se izraelski zasedbi Gaze, Zahodnega brega in vzhodnega Jeruzalema uprli s kamenjanjem okupacijskih vojakov, jih je podprl v civilni nepokorščini. Ko so Irak bodrili v odpor, je roko ponudil Sadamu Huseinu. Ko so zahtevali mir, je šel v Oslo. Ko so mu odrekli mandat za kompromise, je odšel iz Camp Davida. Ko so se proti ofenzivi miru, ki jo je Izrael naseljevanjem ozemelj za njihovo državo vodil 8 let uresničevanj mirovnih sporazumov, uprli drugič, je spodbudil vrnitev k orožju.

Priznal je napake, a naredil je vse, da jih ne bi popravil. Način odločanja je nekoč opisal takole: "Ko imam dve možnosti, ne morem spati, ker iščem tretjo." V petinsedemdesetih letih življenja je kupil veliko ljudi. Sam ni bil naprodaj. Razočaral je veliko ljudi. Nekatere je tudi izdal. Niti sovražniki in nasprotniki pa ne očitajo, da je izdal narod. Zelo mogoče je, da bo petinsedemdesetletni palestinski voditelj rešitev njihovega konflikta z Izraelom po načelu razdelitve ozemlja med dve državi – tako kot njegov partner za mir – odnesel v grob. Z eno pomembno razliko: po številnih izraelskih poskusih likvidacije, obleganjih in grožnjah se zdi, da bo Arafat umrl naravne smrti. Rabina so v grob položile kroge, ki jih je vanj izstrelil židovski nasprotnik miru s Palestinci.