Portret tedna: Silvio Berlusconi

Dolgo so se mu smejali, neverjetno se je zdelo, da je nekdo lahko iz nič, čisto brez politične kilometrine, postal predsednik vlade ene izmed sedmih najbolj razvitih držav sveta. Potem je marsikdo med vzvišenimi in resnimi zamahnil z roko, ko je prišla beseda na Silvia Berlusconija. V obdobju kritičnih analiz je bil svetovni tisk poln podatkov o sumljivih poslih in nejasni preteklosti, o sodnih procesih, obsodbah in skoraj čudežnih rešitvah. Pa je kljub kritikam od vsepovsod Silvio Berlusconi prvi v zgodovini republike Italije končal mandat, pet let skupaj je vladal v palači Chigi. Česa takega ni zmogel niti legendarni in skrivnostni Giulio Andreotti, ki je vodil sedem vlad, v še dvajsetih pa je bil minister v času, ko so krščanski demokrati merili moči največkrat kar med seboj in menjali vlado vsaj enkrat na leto.

Po lanski tretji, največji zmagi na volitvah so kritiki osupnili, nasprotniki pa so si lizali rane. Delitev na dva pola, Berlusconijevega in Prodijevega, ki jo je začrtal zlom stare demokrščanske ureditve s komunistično opozicijo, je izginila. Nenadoma je postalo jasno, da pravega spopada sploh ni bilo. Bilo je samo obdobje tranzicije, ko so po padcu berlinskega zidu sovjetski in ameriški oprode postali odveč in so vsak zase iskali prostor pod soncem in sedeže v parlamentu.

Samo privid je bil, da se borita naprednejši demokristjan Romano Prodi, ki je povezal nekdanje demokristjane in nekdanje komuniste pod oljčnim drevesom, in malo bolj nazadnjaški podjetnik, bivši socialist Silvio Berlusconi, tipični latinskoameriški populist iz skoraj pozabljenega obdobja bananskih republik, ki je zbral okrog sebe vse, ki so občudovali njegovo neverjetno zgodbo o uspehu, njegovo spretnost, zvitost, zmuzljivost, prepričljivost.

Prodija je odpihnilo, ker je italijanski duši veliko bliže premeteni medijski mogotec Berlusconi. Nič mu ne more do živega. Niti škandali, ki bi kjerkoli drugod na zahodu dvignili vihar in sprožili preobrat. Tudi papeževe ta teden izrečene pridige ne o poštenosti in morali, ki naj se vrneta v politiko. Joseph Ratzinger je kolikor mogoče jasno, vendar tudi kolikor mogoče na okroglo povedal, da se ne spodobi preganjati mladoletnic in prijateljev vabiti v svoje palače na veselice z lahkimi dekleti.

Papež je bil med redkimi vplivnimi politiki na Apeninskem polotoku, ki je izrekel kar odločno kritiko na račun Berlusconijevega zasebnega življenja. Drugim se zdi pravzaprav nezaslišano nekaj drugega. To jih moti, da se mediji ukvarjajo s škandali in se zgražajo nad razuzdanostmi na dvorih. Namesto da bi garaškega premiera pustili v miru delati, saj dela za vse.

O Silviu Berlusconiju je mogoče dobro leto po novem prevzemu oblasti napisati vedno nove zgodbe. O novih razsežnostih, novih uspehih in predvsem o tem, kako njegove rojake naravnost fascinirata njegova življenjska zgodba in njegov življenjski slog.

Kaj vse bi storil marsikateri politik po svetu, da bi bil lahko kot Silvio Berlusconi! Brezmejen in nedotakljiv! Bi se še kdo izmed vladarjev upal postaviti pred novinarje in se brez skrbi za prihodnost pohvaliti, da je pač tak, kakršen je, ne namerava se spreminjati? Žena je zahtevala ločitev zaradi razvrata v palačah, kamor ona ni več imela dostopa, tuji časniki so bili polni fotografij, ki naj bi dokazovale razvrat, mlade in lepe sodelavke z veselic so se pritožile, ker jim je najbrž padlo z mize premalo drobtin. Morda so računale z ministrskimi fotelji, vsaj s poslanskimi sedeži, potem pa ni bilo nič. Odvetnik je jasno povedal, da premier ni nikomur nič plačeval, nikogar ni zavajal, bil je samo končni porabnik. To pa ni kaznivo dejanje.

Ljudje me imajo radi takega, kakor sem, nikoli nihče ni bil deležen tolikšne podpore volivcev kot prav jaz, ki imam najtrdnejšo vlado vsega zahodnega sveta, se je te dni pohvalil Silvio Berlusconi.

Prihodnji teden bo italijanski premier gostil vrh skupine G8, šest kolegov iz zahodnih najbogatejših in najrazvitejših držav, zraven še ruskega premiera, svojega osebnega prijatelja Putina. Enega izmed tistih, ki so hodili na počitnice na Sardinijo, nekoč samo hvaljeno, zdaj tudi že grajano, vprašljivo, moralno kontaminirano. V Aquilo so povabljeni tudi voditelji novih velikih in vplivnih držav, pa taki, ki predstavljajo druge celine, nekaj jih pride tudi zato, ker so po volji italijanskemu premieru. Navsezadnje, zakaj pa ne. V Aquili ne bo samo vrh G8, svetovni vrh bo.

Srečanje bo v mestu vrh Apeninov, o katerem je svet komaj kaj slišal, preden ga je v začetku aprila porušil potres. Bilo je grozno, mesto z okolico je skoraj porušeno, samo staro središče so pokrpali in orožniška kasarna, ki bo gostila svetovne voditelje, še stoji. Če ne bo novih potresnih sunkov, kakor so se zgodili pred nekaj dnevi, utegne biti vse v redu.

Tudi če se zgodijo demonstracije antiglobalistov in spopadi s policijo, kakor med zadnjim vrhom v Italiji pred osmimi leti, ne bo moglo biti veliko škode. Leta 2001 je bila Genova opustošena, za to so se potrudili mirovniki in orožniki skupaj. Za tedanjega šefa policije so šele ta teden tožilci terjali dve leti zapora. Pa ne zaradi nasilja nad demonstranti, ampak zato, ker je policiste navajal h krivemu pričanju. •

Iz Sobotne priloge