Peking – Dva dni po tem, ko je bil prejšnji torek imenovan za novega veleposlanika na Kitajskem, je Šiniči Nišimija omedlel na ulici blizu svoje hiše. Dva dni pozneje je umrl v bolnišnici v Tokiu. Zaradi napetosti, ki že tako obremenjuje odnose med sosednjima državama, je nenadna smrt še poglobila občutke negotovosti.
Med Pekingom in Tokiom še nikoli ni bilo potrebne več diplomacije kot v tem trenutku, ko lahko vodi v napačno smer vsak odtenek izgovorjene besede ali napisanega sporočila. Medtem ko bo japonska vlada izbirala novega veleposlanika za najbolj občutljivi položaj v celotni diplomatski mreži, bodo o usodi dvostranskih odnosov in tudi celotnega območja odločali številni dejavniki.
Nekateri od teh so vidni, kot so vidni vedno navzoči Američani, kajti prav v času, ko so se v nedeljo po kitajskih mestih širile protijaponske demonstracije, se je na uradnem obisku v Tokiu mudil ameriški obrambni minister Leon Panetta in na tiskovni konferenci izrazil zaskrbljenost spričo dejstva, da utegne vsak napačen korak na kitajski ali japonski strani »voditi v nasilje, nato pa v spor, ki bi utegnil prerasti v pravo vojno«.
Poleg tega je Panetta z japonskim obrambnim ministrom Satošijem Morimotom v ponedeljek sklenil sporazum o postavitvi še enega obrambnega radarja za zgodnjo razglasitev alarma v primeru raketnega napada. Sistem, znan kot X-Band, naj bi deloval kot zaščita pred severnokorejskimi balističnimi izstrelki, v resnici pa, kot je dejal Steven Hildreth, strokovnjak za raketno varnost v centru za raziskovanje pri ameriškem kongresu, »gledano na daljše steze pred slonom v sobi ... , ki je pravzaprav Kitajska«.
Kitajsko vodstvo ni nikoli dvomilo o tem, da je vsaka vrsta ameriškega protiraketnega ščita, nameščenega na japonskih otokih, pravzaprav namenjena obrambi pred edino pravo vojaško silo tega območja. Severna Koreja je nevarna samo takrat, ko ji to dovolijo v Pekingu, ko gre za vojaški značaj te države, pa jo je bolj realno jemati kot pitbula ob nogi kitajskih strategov kakor pa kot neodvisnega akterja v ringu, ki ima dovolj moči za to, da na koga trajno usmeri svojo agresivnost. Še vedno ni točno določeno (ali morda tega še niso objavili), kje bo postavljen novi radar, so pa ob sklenitvi sporazuma povedali, da bo deloval iz nekega oporišča na jugu Japonske. Kitajska je leta 2006 že vložila protest proti postavitvi prvega X-Banda v severni prefekturi Aomori, zdaj pa bo očitno imela še precej več razlogov za nezadovoljstvo. Vzdolž njene obale je nameščenih 1000 do 1200 raket srednjega in kratkega dosega, ki so usmerjene proti Tajvanu, ameriški ščit pa bi utegnil vse te rakete spremeniti v prazno grožnjo. O vlogi radarja v morebitnih sporih okoli otokov v Vzhodnem kitajskem morju pa najbrž sploh ni treba posebej govoriti. »Fizika je fizika,« je dejal neki ameriški oficir. »Ali skupaj blokiramo tako Severno Korejo kot Kitajsko ali nobene od njiju.«
Nenadna vrnitev Xi Jinpinga
Nevidni dejavniki kalnega morja med Kitajsko in Japonsko se skrivajo nekje za zidovi Zhongnanhaija, rezidence najvišjega kitajskega vodstva. Podpredsednik Xi Jinping se je konec prejšnjega tedna znova pojavil v kitajskih medijih. Tako kot njegova dvotedenska odsotnost je tudi njegova vrnitev ostala brez pojasnila, kje je bil mož, o katerem se z gotovostjo pričakuje, da bo že prihodnji mesec prevzel poveljniško palico v samem vodstvu komunistične partije.
Če je Xi resnično trpel zaradi išijasa, kakor ugibajo, je Kitajska zamudila priložnost, da svetu pokaže, kako je lahko tudi enostrankarski sistem videti normalen oziroma brez nepotrebnih skrivnosti in mistificiranja človeškega trpljenja nedotakljivih voditeljev. A različni viri zdaj povezujejo njegovo odsotnost v javnosti in odpovedi srečanj s tujimi gosti z nesoglasji v partijskem vodstvu, in to prav v zvezi s pomorsko varnostjo in odnosi z Japonsko.
Vsekakor je bolj malo verjetno, da je bilo kitajsko vodstvo enotno glede tega, ali naj pošljejo šest patruljnih ladij do otokov, ki jih na Kitajskem imenujejo Diaoyu, na Japonskem pa Senkaku. Vsakomur je moralo biti vnaprej jasno, da vodi to v zaostrovanje napetosti, tako da je zdaj le še vprašanje, komu bi ustrezal takšen scenarij. Kitajski analitiki opozarjajo, da je treba na bližnjem partijskem kongresu izpeljati tudi zamenjavo v vodstvu centralne vojaške komisije, ki jo zdaj vodi predsednik Hu Jintao. Čeprav je Hu napovedal, da bo prvi kitajski voditelj, ki bo tudi poveljstvo nad oboroženimi silami takoj prepustil svojemu nasledniku, zdaj določeni viri navajajo, da je začel glede tega omahovati, zvišanje temperature na najbolj kočljivi točki območne varnosti pa je zgolj odsev tega, kar se dogaja za zidovi Zhongnanhaija.
Gospodarske posledice
O tem, kako zelo nevarna je ta igra, pa priča tudi dejstvo, da so v ponedeljek začasno zaprli številne japonske družbe na kitajskih tleh. Iz Toyote in Honde so prijavili podtaknjene požare v njihovih avtomobilskih salonih v Qingdaoju, Canon je ustavil proizvodnjo v treh od skupaj štirih tovarn na Kitajskem, Panasonic pa je zaprl enega od obratov zaradi sabotaže kitajskih delavcev, ki bo trajala vsaj do torka, ko pričakujejo nov val protijaponskih protestov ob obletnici »mukdenškega incidenta«, ki je bil leta 1931 predhodnica za japonsko zasedbo kitajskega dela Mandžurije.
To, ali bo Kitajska proti Japonski nastopila z gospodarskim in trgovinskim orožjem, je vsekakor vprašanje, ki ima izjemen pomen za ves svet, pa tudi za prihodnjo generacijo kitajskih voditeljev. Ob blagovni menjavi, vredni skoraj 350 milijard dolarjev, in statistiki, ki kaže, da je Kitajska prva partnerica Japonske, Japonska pa četrta največja trgovinska partnerica Kitajske, je jasno, da bi prelivanje nacionalizma na trge sprožilo velike spremembe tudi v gospodarsko-strateških prioritetah Pekinga oziroma Tokia.
Močnejša ko bo ameriška zaščita Japonske, bolj se bo morala Kitajska obračati k Evropi. Vprašanje je le, ali je na to pripravljena Evropska unija in ali bo zmogla usmeriti pogled z lastne krize k Daljnemu vzhodu. A danes morajo biti oči odprte tudi za ta del sveta, sicer se bo težko izogniti poti v pravo katastrofo.