Tiskane izdaje
Berlin - »Pozabimo EU s 27 članicami. Žal. Ne vidim, da bi vse članice skupaj lahko izpeljale kakšno resno reformo,« je bil v intervjuju za hamburški Zeit odločen Joschka Fischer. Nastati se mora avantgarda s skupnim interesom za ohranitev evra, po zgledu izkušnje s schengenom naj bi se ji nato pridružile še druge države.
Fisherjeva vizija temelji na dejanskem stanju na stari celini. Nemčija ima v navezi s Francijo v okviru evra čedalje večjo vlogo pri odločanju. Za zagotavljanje demokratičnosti odločitev Fischer predlaga posebno evropski posvetovalni zbor, v katerem bi sedeli predstavniki parlamentov članic. V naslednji fazi bi zbor dobil pristojnosti pravega parlamenta. Poraženca takšnega modela bi bila po Fischerjevem mnenju evropski parlament in evropska komisija: »Videli smo, da obe instituciji ne moreta ustvariti legitimnosti.«
Preboj za preživetje
Takšne zamisli so le del kopice predlogov glede preoblikovanja EU s slabljenjem bruseljskih institucij, ki krožijo v političnih in razumniških krogih. Razvoj je komentatorja Süddeutsche Zeitunga napeljal k misli: »Integrirana Evropa je zgodovina. Glavni mesti Evrope sta Berlin in Pariz.« Ti, ki zagovarjajo evrsko avantgardo, se na zmenijo za kritike iz Londona, ki se boji, da bo institucionalizirano območje evra začelo ogrožati EU in predvsem notranji trg. V njihovih očeh je Britanija tako ali tako država, ki je ves čas zavirala poglabljanje povezave.
Da predsednik evropske komisije José Manuel Barroso svari pred cepitvijo Unije na evrski del in druge, je razumljivo. Njegova institucija skrbi za interese EU kot celote. Toda: sodeč po zadnjih izjavah Nicolasa Sarkozyja in Angele Merkel, postavljanje ključnih pravil za spoprijemanje s krizo na ravni celotne EU ni več realističen projekt. V prenovljeni Evropi, kakršno zagovarjata ključna voditelja, bi nadnacionalna logika, ki jo najbolj simbolizirata Bruselj in evropska komisija, na obrobju. Kaj bodo naredile države zunaj jedra, je povsem negotovo.
Merklova je sredi tedna v nastopu ob obletnici padca berlinskega zidu (prelomni dogodek za potek evropskega združevanja) govorila o »času za preboj k novi Evropi«. Ukrepanje da mora biti hitro, svet ne bo čakal na staro celino. Dolžniška kriza je v očeh kanclerke priložnost za temeljit preobrat, ki je nujen za preživetje. Berlin si že tako na evropski ravni odločno prizadeva za nove pogodbene temelje EU, s katerimi bi vsaj območje evra dobilo podlago za globljo integracijo in ukrepanje proti kršiteljicam pravil.
Drugače kot kanclerka vodja nemška diplomacije, liberalec Guido Westerwelle brez zadržkov opisuje, kako bi lahko potekala reforma pogodb, če vseh 27 članic ne bo pripravljenih sprejeti poglabljanja sodelovanja na fiskalnem področju. To velja za pogoj za preprečevanje kriz, kakršna zadnji dve leti pretresa Evropa. Po besedah Westerwelleja bodo vse povabljene, a same se bodo odločale, s kakšno hitrostjo bodo pristopale k novi pogodbi. Govorice, da Pariz in Berlin snujeta še trdno jedro evrskih držav (brez sredozemskih grešnic), so v obeh glavnih mestih demantirali.
Od skrajne sile do inflacije
Bolj kot projekti prihodnji let je v aktualnem zaostrovanju dolžniške krize za Nemčijo kočljiva vloga ključne obstoječe institucije - ECB. Bodo v Frankfurtu kot posojilodajalci v skrajni sili (lender of last resort) zagnali tiskarno denarja in začeli na veliko neposredno financirati države na robu prepada? Zlasti anglosaksonski strokovnjaki na čelu z nobelovcem Paulom Krugmanom so začeli zagovarjati takšno rešitev, ki da lahko edina ustavi potapljanje Italije, širjenje krize in konec evra v današnji obliki.
V nemški vladi ponavljajo, da ima ECB jasno nalogo - skrb za stabilnost denarja. Če je z nakupom obveznic držav PIIGS na sekundarnem trgu vsaj izigrala pravila, bi bilo neposredno financiranje držav očitna kršitev maastrichta. Podkancler in gospodarski minister Phillipp Rösler je posvaril pred večjo vlogo ECB v spoprijemanju z dolžniško krizo. Neposredna pomoč centralne banke, ki teoretično razpolaga z neomejenimi količinami denarja, bi po ministrovih besedah kratkoročno sicer pomagala, a po drugi strani države ne bi več imele spodbud za varčevanje in reforme.
Številni nemški strokovnjaki dramatično svarijo pred takim scenarijem, četudi je očitno, da krizni sklad EFSF s svojim omejenim kapitalom ne more biti kos krizi, ki bi zajela večje članice. Stefan Homburg iz univerze v Hannovru je na nemškem radiu opozoril, da ECB velikih količin svežega denarja, namenjenega reševanju Italije z nakupi obveznic, najbrž ne bi mogla »sterilizirati« s črpanjem likvidnosti na drugi strani. To bi po strokovnjakovem mnenju pripeljalo do tega, da bi v nekaj četrtletjih v območju evra imeli visoko inflacijo.
