Prababica, zakaj te je zapeljal Hitler?

»Moji stari starši so o dogajanju med vojno bolj ali manj molčali. To se mi zdi tipično. Enako zgodbo sem slišal od mnogih drugih. Veliko naših prednikov je bilo tako ali drugače povezanih z nacizmom, a nikoli nismo zvedeli, kaj konkretno je kdo bil. Ko smo se v šoli, v višjih razredih, učili o holokavstu in ko nas je v razredu obiskala preživela žrtev Auschwitza, sem stare starše spraševal o tem, a nisem veliko izvedel. Velikokrat sem slišal odgovor, da sploh ne morem vedeti, kako je bilo, in da niso imeli izbire. Še moj oče je med gledanjem ameriških vojnih filmov bentil, češ, Nemce vedno predstavljajo le kot naciste. V mladosti je bila vojna tema, zaradi katere sem se prepiral s starši, saj sem bil prepričan, da vsega ne smemo le potlačiti in pozabiti,« se spominja 36-letni informatik iz Berlina Steffen Lehn.

Odraščal je v Darmstadtu, blizu ameriškega vojaškega oporišča, kjer je bila zasedba Nemčije kot ena od posledic vojne otipljiva še dolga desetletja po letu 1945. In ameriške baze stojijo do današnjih dni. Za Lehna je bilo med šolanjem najbolj šokantno spoznanje o »tipično nemški knjigovodski disciplini« med usmrtitvijo šestih milijonov Judov. Njegov desetletni sin Niko je edinstveni zločin začel spoznavati že zgodaj v šolskih klopeh, ko je pripravljal krajši referat o vojni, bombardiranju, uničenju: »Prababico je vprašal, ali ni vedela, da so nacisti odpeljali ljudi v taborišče. 'To je bila skrivnost,' je odgovorila. Moj sin je z otroško naivnostjo odvrnil, češ, to že ni mogla biti skrivnost, saj se o preganjanju piše v vsaki knjigi.«

Kako današnji generaciji šolarjev, za katero je druga svetovna vojna že precej oddaljena zgodovina, predstavijo in pojasnjujejo grozote vojne, industrijo smrti v koncentracijskih taboriščih, zaslepljenost Nemcev? Lani je bilo v Nemčiji veliko pozornosti namenjeno v kinematografih razmeroma uspešnemu filmu Val (Die Welle) režiserja Dennisa Gansla. Zgodba izhaja iz znamenitega socialnopsihološkega eksperimenta, narejenega konec šestdesetih let v šoli v kalifornijskem Palo Altu; na njegovi podlagi je bil napisan roman. Da bi učenci videli, kako deluje totalitarizem, dobijo vloge, zanje veljajo stroga pravila vedenja in oblečena imajo enaka oblačila. Med njimi se kmalu razvijejo totalitarno razmišljanje in skupinske strukture, drugače misleči so tarča nasilja. Tako v filmu kakor v samem eksperimentu je očitna primerjava z »zapeljivostjo« nacionalsocialističnega gibanja. Nemški film (roman je bil prvič ekraniziran že na začetku osemdesetih let v ZDA), ki je bil postavljen v današnjo Nemčijo, je hotel pokazati, da ljudje še vedno lahko podležejo »opoju fašizma«. Kot tak je zagotovo ena od zanimivih didaktičnih metod za prikazovanje, da človek velikokrat brez težav in zadržkov »uživa« v pripadnosti skupnosti, ne glede na njene cilje.

Šok terapije

Za Nemčijo kot državo s posebno zgodovinsko odgovornostjo in bremenom ima vprašanje izobraževanja mladih o nacionalsocializmu, drugi svetovni vojni in holokavstu posebno velik pomen. Časopisje velikokrat poroča o nenavadnih praksah učiteljev. V šoli v Lübecku je učiteljica ob obletnici kristalne noči in pogroma nad Judi hotela z igro vlog pokazati, kako deluje izključevanje neke skupine. Šolarji, označeni z zeleno puščico, niso smeli več na stranišče in zapuščati učilnice. To je seveda vznemirilo starše. V nekdanjem koncentracijskem taborišču Ravensbrück so šolarji morali bosi hoditi po golih tleh, da bi na lastni koži občutili, kaj so doživljali judovski otroci. V strokovnih krogih takšne »šok terapije« z vsemi podrobnostmi množičnega ubijanja v prvih letih šolanja veljajo za neprimerne. Na drugi strani je pozitivno odmeval projekt berlinskega centra Anne Frank, ki je šolarjem predstavil Adolfa Hitlerja in holokavst v obliki stripa - z zgodbo o judovskem dekletu iz Nizozemske, ki s starimi starši raziskuje zgodovino svoje družine. Tako naj bi temo približali številnim šolarjem, ki po ugotovitvah učiteljev sicer ne odnesejo veliko od običajnega pouka holokavsta.

Vsekakor med pedagogi velja soglasje, da bi otroci v nižjih razredih šole kljub vsej grozovitosti zločinov pridobili vsaj nekaj osnovnega vedenja, čeprav je obdobje nacionalsocializma v njihovih očeh obravnavano kot daljna zgodovina, s katero - drugače kakor prejšnje generacije - nimajo več neposredne zveze, sploh pa ne čustvenega odnosa in povezave s storilci ali žrtvami. A s temo bi lahko bili zasičeni. Eden od vodilnih nemških zgodovinarjev Heinrich August Winkler je pred časom za naš časopis pojasnil: »Z nizanjem preobilice dejstev se utegne zgoditi, da bodo ljudje postali neobčutljivi. Glavno vprašanje bi moralo biti, zakaj se je zgodil nacizem. Nujno je pojasnjevanje dogajanja, saj takšen način sproža manj zavračanja kakor stvari, ki so lahko občutene kot indoktrinacija. Neprenehoma se mora pojasnjevati, zakaj je Hitler prišel na oblast, zakaj je lahko tako dolgo vladal, zakaj ga je velika večina Nemcev slavila kot boga, zakaj se ni vedelo za uničevanje Judov, zakaj je antisemitizem v Nemčiji drugačen kakor v drugih državah.«

Več v Sobotni prilogi