Tiskane izdaje
Ko je turški premier Recep Tayyip Erdoğan ob napovedi svežnja reform na začetku tega tedna ugotovil, da se maloazijska sila »nezadržno pomika v smeri demokracije«, je s tem na obrazu marsikaterega sodržavljana zarisal cinični nasmešek. Ne le pri Kurdih, ki menijo, da jim je ponudil premalo, ampak tudi pri tistih, ki se še živo spomnijo brutalnega zatrtja poletnih protestov proti njegovi avtoritarni vladavini.
»To je zgodovinski trenutek,« je turški premier neskromno pospremil serijo ukrepov, s katerimi namerava njegova vlada v prvi vrsti izboljšati položaj Kurdov, ki so, čeprav sestavljajo kar petino prebivalstva 76-milijonske države, še vedno prisiljeni trpeti v vlogi drugorazrednih državljanov, ki jim jo je pred devetimi desetletji namenil ustanovitelj moderne Turčije Mustafa Kemal Atatürk. Asimilacijski politiki Ankare, ki je kurdske sodržavljane takrat razglasila za »gorske Turke«, nekakšno zaostalo vejo večinskega naroda, in jim posledično odrekla vsakršne narodnostne pravice, naj bi bili tako šteti dnevi, s tem pa tudi krvavemu konfliktu s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki je od izbruha leta 1984 zahteval več kot 40.000 življenj.
Uporniki pod vodstvom skoraj poldrugo desetletje zaprtega Abdullaha Öcalana so že pred časom odstopili od svoje zahteve po samostojni državi na pretežno s Kurdi poseljenem turškem jugovzhodu in jo zamenjali s prizadevanjem za večjo avtonomijo ter priznanje svojih kulturnih in političnih pravic. Enega izmed pogumnejših korakov v tej smeri napoveduje vladni predlog odprave izjemno visokega, kar desetodstotnega praga za vstop v parlament, ki je kurdskim (in tudi številnim drugim) strankam doslej preprečeval vstop v poslanske klopi, njihovi člani pa so bili posledično prisiljeni nastopati na volitvah kot neodvisni kandidati. Erdoğan zdaj predlaga prepolovitev parlamentarnega praga ali celo njegovo odpravo. O tem mora sicer odločiti parlament, kjer pa ima vladajoča Stranka za pravičnost in razvoj (AKP) absolutno večino, zato pravzaprav ni dvoma, da bodo poslanci sledili premierovim zamislim.
Pomembne premike je Erdoğan napovedal tudi na področju dekriminalizacije kurdskega jezika, katerega uporaba je v skladu z ustavno opredelitvijo turščine kot edinega uradnega jezika v državi še vedno prepovedana v parlamentu, državni upravi, šolah, bolnišnicah, na sodiščih ... Kurdski kandidati bodo tako lahko poslej nagovarjali volivce v svojem maternem jeziku, še pomembneje pa je, da bo v njem dovoljen tudi pouk na zasebnih šolah, kurdskim šolarjem v državnih šolah pa ne bo treba več vsako jutro izrekati prisege s poveličevanjem »turškosti«.
Vlada bo poleg tega dovolila izvirno poimenovanje tisočev kurdskih naselij, katerih imena so bili v nacionalističnem žaru oblasti poturčena – po pričakovanjih naj bi to možnost med prvimi izkoristile oblasti mesta Tunceli in ga preimenovale nazaj v kurdski Dersim –, odpravila pa bo tudi prepoved uporabe črk q, w in x, ki jih pozna kurdska, ne pa tudi turška abeceda (ta prepoved je botrovala nemalo šalam v liberalnem delu javnosti, saj je na primer kriminalizirala tudi spletno kratico www).
To sicer ni prvi poskus zbližanja AKP s Kurdi. Prva Erdoğanova vlada je namreč že kmalu po prevzemu oblasti leta 2002 stopila na pot previdnih reform za izboljšanje njihovega položaja, počasen napredek pa je sedem let pozneje privedel do tako imenovane demokratične otvoritve. Toda ta je, kljub začetnemu uspehu, kmalu zašla v nepremostljive težave, potem ko je vladna dodelitev amnestije pripadnikom PKK, ki so se odrekli nasilju, sprožila ogorčen odziv nacionalističnih krogov, vladajoča AKP pa je v strahu pred izgubo volivcev ustavila spravne korake in znova zaostrila politiko do Kurdov.
Neizpolnjena pričakovanja
Glede na njihove izkušnje iz preteklosti se torej ne gre čuditi, da so bili kurdski politiki že vnaprej skeptični do namenov vlade, k čemur je slednja pomembno prispevala tudi sama s tem, da ne njih ne javnosti ni vključila v snovanje svojih reformnih načrtov. Prvi odzivi kažejo, da jih Erdoğanovi predlogi tudi sicer niso prepričali. »Ne verjamemo, da lahko reformni sveženj v svoji sedanji obliki izpolni naše zahteve po pravicah in svoboščinah ter prispeva k mirovnemu procesu,« je tako vladi sporočila podpredsednica največje kurdske Stranke miru in demokracije (BDP) Gültan Kışanak.
Kurdski predstavniki med napovedanimi reformami pogrešajo predvsem omilitev stroge protiteroristične zakonodaje, ki zelo na široko opredeljuje kaznivi dejanji spodbujanja in podpiranja terorizma (turške oblasti, tako kot tudi ZDA in EU, uvrščajo PKK med teroristične organizacije), zaradi česar se je v zadnjih letih za zapahi znašlo na tisoče Kurdov, med njimi številni politiki, akademiki, novinarji, aktivisti ..., ki pogosto nimajo prav dosti skupnega z očitanimi jim dejanji. Poleg tega se turški premier v svojem ponedeljkovem govoru ni niti dotaknil kurdske zahteve po večji avtonomiji, na pol poti pa se je ustavila tudi njegova obljuba o omogočenju poučevanja v kurdskem jeziku. Ta se namreč nanaša zgolj na zasebne šole, ki pa si jih na ekonomsko slabo razvitem jugovzhodu države lahko privošči le peščica staršev, večina kurdskih otrok, ki pred vstopom v šolske klopi praviloma ne znajo turščine in so zato že vnaprej obsojeni na zaostanek za turškimi vrstniki, pa bo še naprej žrtev diskriminacijske politike, ki prepoveduje pouk v kurdščini v državnih šolah.
Glede na povedano tako še zdaleč ni gotovo, ali bo turški vladi s predlaganimi spremembami uspelo znova zagnati mirovni proces, ki so ga po uspešnem izplenu večmesečnih tajnih pogajanj med predstavniki obveščevalne službe MIT in Öcalanom obelodanili na začetku letošnjega leta. Zaprti voditelj PKK je marca razglasil premirje, uporniki pa so v zameno za vladne obljube o večji avtonomiji in zagotovitvi kulturnih pravic pristali na umik svojih borcev v oporišča na severu Iraka, kar je vzbudilo upanje v skorajšnjo rešitev skoraj tri desetletja trajajočega konflikta.
Kljub posameznim incidentom je premirje vzdržalo, ne pa tudi dialog, saj so uporniki zaradi vladnega zavlačevanja pri uveljavljanju reform na začetku septembra ustavili umik, Erdoğan pa jih je že pred tem obtožil, da zavlačujejo z njim, češ da je mejo z Irakom doslej prečkala le petina borcev PKK. Upati gre, da bodo tokratne spravne poteze vlade, pa čeprav nepopolne, vendarle preprečile, da bi priložnost za mir (znova) spolzela iz rok, vendar prvi odzivi PKK na napovedane ukrepe niso spodbudni. »Jasno je, da v AKP sploh ne razumejo kurdskega problema in niso resni glede njegovega reševanja. Ta paket [ukrepov] dokazuje, da jih zanima zgolj to, kako bodo zmagali na še enih volitvah,« so uporniki zapisali v sporočilu za javnost in obenem napovedali, da bodo obširnejši odgovor vodstva PKK pripravili do prihodnjega tedna.
Predvolilne kalkulacije
S tovrstno utemeljitvijo ozadja Erdoğanove napovedi se sicer strinjajo tudi številni analitiki, ki menijo, da poskuša turški premier s pravkar predstavljenim reformnim svežnjem predvsem okrepiti svoj položaj po nasilnem vladnem obračunu z večinoma mladimi, svobodomiselnimi protestniki, ki so se junija dvignili v upor proti naraščajoči avtoritarnosti vladavine AKP in njeni postopni islamizaciji doslej strogo sekularne države. Erdoğan in njegova stranka sta si s tem zapravila precej ugleda, ki si ga bosta poskušala povrniti pred volilnim maratonom, ki ju čaka v naslednjih dveh letih (začel se bo s spomladanskimi lokalnimi volitvami, istega leta bodo Turki glasovali tudi o načrtovanih ustavnih spremembah in prvič v zgodovini neposredno volili predsednika republike, leta 2015 pa sledijo še splošne volitve).
K temu naj bi, kot rečeno, pripomogli tudi predlagani reformni ukrepi, med katerimi ne gre spregledati odprave prepovedi nošenja naglavnih rut za javne uslužbenke (razen za sodnice, tožilke ter zaposlene v vojski in policiji), ki bo razveselila predvsem verni, konservativni del turške družbe, ki sestavlja jedro podpore vladajoče stranke. Če si bo slednja z morebitnim mirovnim dogovorom zagotovila tudi glasove Kurdov, ji volilni uspehi bržkone ne morejo več uiti, nasprotovanju liberalnega in nacionalističnega dela družbe navkljub.
