Tiskane izdaje
Brno - Enaindvajsetega avgusta 1968 so meje takratne Češkoslovaške socialistične republike (ČSSR) prestopile oborožene sile Sovjetske zveze in drugih držav varšavskega pakta. Vdor v Češkoslovaško je bil začetek konca reformističnega procesa praška pomlad, ki naj bi Čehom in Slovakom prinesel tako imenovani socializem s človeškim obrazom - menda po zgledu Titove Jugoslavije. Češka in Slovaška bosta obletnico med drugim obeležili s slovesnostjo v Pragi, ki se je bosta udeležila tudi češki premier Mirek Topolanek in njegov slovaški kolega Robert Fico.
Proces preobrazbe strogo komunistične češkoslovaške države se je začel že sredi šestdesetih let 20. stoletja, vrhunec pa je dosegel v začetku leta 1968, ko je dobila Komunistična partija Češkoslovaške novo, liberalno usmerjeno vodstvo, ki ga je vodil kompromisno izvoljeni prvi sekretar Aleksander Dubček, sicer prvi Slovak na dejansko najpomembnejši funkciji v državi.
Večina prebivalcev Češkoslovaške je z veseljem in zadovoljstvom sprejela politiko novega vodstva, ki je kaj kmalu postalo izjemno priljubljeno. Takratni sovjetski voditelj Leonid Brežnjev in češkoslovaški privrženci trde linije, ki sta jih vodila Miloš Jakeš in Vasil Bilak, pa so menili, da proces reform močno presega meje tistega, kar se jim je zdelo sprejemljivo in dovoljeno, oziroma da grozi federaciji Čehov in Slovakov vrnitev v kapitalizem.
S tem se je seveda takoj strinjala tudi večina drugih takratnih vazalov Moskve, vse skupaj pa se je končalo tako, da so v Češkoslovaško poslali tanke in oborožene enote "ljudskih demokratičnih armad" iz okoliških "prijateljskih in zavezniških držav", ki so nato praško pomlad zatrle.
Bilo je nekaj mrtvih in ranjenih, a predvsem zaradi zmede, ki je takrat nastala. Nekaj Čehov se je s kamni spravilo nad oklepna vozila, saj so bili prepričani, da jim bodo to spregledali in da se jim najbrž ne bo nič zgodilo. Januarja 1969 se je študent filozofije Jan Palach na osrednjem praškem trgu Vaclavske namesti v znamenje protesta proti okupaciji zažgal in nato v hudih mukah nekaj dni pozneje umrl v bolnišnici.
Sam Aleksander Dubček - ki je bil nekaj časa v internaciji v Sovjetski zvezi, kjer so ga prisilili, da je podpisal odlok o posredovanju zoper "protisocialistične elemente" - se je izognil zaporu, na koncu pa je postal češkoslovaški veleposlanik v Turčiji. V politiko se je vrnil leta 1989 oziroma po padcu komunističnega režima. Takrat je bil izvoljen za predsednika parlamenta demokratizirane češkoslovaške federacije, poleti 1993 pa je umrl v prometni nesreči.
