Pred zasedanjem Apeca: od atlantske depresije k pacifiški evforiji

Vse države, katerih voditelji so bili v Cannesu, se za Honolulu pripravljajo z dodatnim navdušenjem.

Objavljeno
10. november 2011 18.48
Posodobljeno
11. november 2011 09.00
Zorana Baković, Peking
Zorana Baković, Peking

Peking - Če bi bil svet na splošno v boljšem stanju, bi bile največja skrb voditeljev 21 članic Apeca (Azijsko-pacifiškega foruma za gospodarsko sodelovanje) pred vrhunskim srečanjem, ki bo potekalo konec tedna, havajske srajce in slamnata krilca.

Še vedno se ne ve, ali bo ameriški predsednik Barack Obama, gostitelj srečanja, ki bo tokrat potekalo v Honoluluju, od vseh udeležencev zahteval, naj si nadenejo tradicionalna havajska oblačila, zagotovo pa lahko domnevamo, da je urad kitajskega predsednika opozoril, da se bo Hu Jintao morda sprijaznil s srajco s cvetličnim vzorcem, krilce pa ne pride v poštev v nobenem primeru. Kitajska je konec koncev velika sila z velikansko odgovornostjo za usodo sveta, zato njen voditelj ne sme izgledati smešno.

Še zlasti, ker bo na Havajih tudi dnevni red poln zelo resnih tem.

Na seznamu držav, ki sestavljajo G20, in seznamu gospodarstev, zbranih v Apecu, so prva tri mesta enaka: Amerika, Kitajska in Japonska. Ker na seznamu članic Apeca ni Evropske unije, se bodo tokrat - namesto o dolgovih - pogovarjali o trgovini. Celo če bodo tudi na tem vrhunskem srečanju omenjali potrebo po reševanju katere od držav, bi lahko bila to, na primer, Papua Nova Gvineja, katere šest milijonov prebivalcev v resnici ogrožajo vse mogoče krize, od previsoke smrtnosti do podnebnih sprememb, a je še vedno bogata z nafto, zlatom in bakrom, tako da se bo med razvitimi članicami Apeca zanjo vedno našel skupen izraz podpore, čeprav se v tej državi govori 850 različnih jezikov, kar jo uvršča na sam vrh seznama visoke stopnje večkulturnosti.

Trdnejše vezi na Pacifiku

Po vrhunskem srečanju v Cannesu, na katerem se je pokazala globina krize tistega dela sveta, ki se opira na Atlantik, bo imelo v soboto in nedeljo veliko več smisla obnavljati stare in ustvarjati nove možnosti za trdnejše združevanje držav in gospodarstev, povezanih s Pacifikom.

Seveda se ve, da zajema Apec 55 odstotkov svetovnega bruto domačega proizvoda in da živi znotraj te organizacije 2,7 milijarde porabnikov. Bistveno pa je opozoriti na to, da so se številne nekdanje izvozne sile (s Kitajsko na čelu) znašle pred novo fazo razvoja, v kateri bo s povečanjem osebnih prihodkov in splošnega družbenega standarda poudarjeno domače povpraševanje, in da je šele zdaj resnično pametno razmišljati o azijsko-pacifiškem območju kot velikanskem gibalu globalnega razvoja.

Vse države, katerih voditelji so bili v Cannesu, se za Honolulu pripravljajo z dodatnim navdušenjem, ponekod celo z evforijo znova prepoznanih potencialov Daljnega vzhoda v kombinaciji s tehnološko silo ameriške celine. Ne glede na to, ali gre za Kitajsko, ki je v četrtek zaznamovala 10 let članstva v Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), ali Rusijo, ki se je končno znašla pred vrati tega kluba, je Apec arena neutrudne trgovine. V nasprotju z evropskim območjem bodo namreč na Havajih razpravljali o odpravi skorajda vseh preostalih ovir in dokončni sklenitvi sporazuma o svobodni trgovini in naložbah čezpacifiškega partnerstva (TPPA), ki bi za zdaj zajemalo devet držav - Avstralijo, Brunej, Čile, Malezijo, Novo Zelandijo, Peru, Singapur, ZDA in Vietnam.

Značilno je, da Kitajsko za zdaj niso povabili v klub znotraj bloka, tako da so povsem točne razlage nekaterih analitikov, ki trdijo, da so si TPPA zamislili ne le kot gospodarski forum, temveč tudi kot mehanizem za preprečevanje vse močnejše kitajske prevlade na azijsko-pacifiškem območju.

Ameriško-kitajsko rivalstvo

Hu Jintao bo v Honoluluju zagotovo eden največkrat fotografiranih gostov, njegovo srečanje z Barackom Obamo pa bo ob tej priložnosti polno obojestranskih nasmehov in potrditev kitajsko-ameriškega partnerstva. Takoj po koncu vrhunskega srečanja bo ameriški predsednik odpotoval v Avstralijo, kjer bo, kot pričakujejo, napovedal stalno vojaško navzočnost ZDA v Darwinu, nato pa morda tudi v Perthu in drugih mestih, ki so bila strateško izbrana, tako da je povsem jasno, da se iz njih nadzoruje Južno kitajsko morje in vse pomorske poti, ki povezujejo Tihi in Indijski ocean.

Kitajska je hkrati napovedala, da razmišlja o tem, da bi na reko Mekong poslala svoje ladje z oboroženimi policisti in tako zaščitila svoje trgovske ladje, ki so bile v zadnjem času pogosto tarča različnih napadov. Časopisna agencija Xinhua je sporočila, da se vodstvo v Pekingu o tem prvem oboroženem koraku na območje jugovzhodne Azije dogovarja z Laosom, Burmo in Tajsko, jasno pa je, da številne države v njem že vidijo tisto, zaradi česar njihovi voditelji hitijo v Honolulu, in to predvsem zato, da bi jim Obama potrdil, da je Amerika še vedno navzoča v tem delu Pacifika. Strah pred kitajsko prevlado se s trgov, kjer so doslej vladali ceneni kitajski izdelki, že na veliko širi na strateška prizorišča, kjer že nekaj časa slišati rožljanje z orožjem zaradi nerešenih pomorskih meja in spornega nadzora nad bogatimi viri energije.

Vnaprej lahko trdimo, da bo letošnje vrhunsko srečanje Apeca eno najzanimivejših v zgodovini tega bloka, ki so ga ustanovili leta 1989. Slamnata krilca bi prinesla posebno razpoloženje, vendar se je tudi brez njih vredno zazreti proti Havajem. Morda bodo od tam prišla tudi kakšna sporočila za Evropo.