Predsedniške volitve v Venezueli: revolucija maršira naprej

Caracas − Dilema je razjasnjena. »Naftni« socializem 21. stoletja, ki ga že več kot desetletje na oblasti pridiga karizmatični venezuelski voditelj, še ni izgubil svojega čara. Hugo Chávez je na nedeljskih predsedniških volitvah prepričljivo zmagal in bo januarja prihodnje leto nastopil nov šestletni mandat.

Večina javnomnenjskih raziskav je sicer že pred dobrim tednom predsedniku izmerila udobno, deset in več odstotno prednost pred mladostnim izzivalcem iz opozicijskih vrst Henriquejem Caprilesom, a so obenem izkazovale trend postopnega zmanjševanja razlike med njima. Toda, kot se je izkazalo, je bila morebitna zaskrbljenost v Chávezovem taboru odveč. Predsednika, ki državi na severu Zelene celine vlada že od leta 1999, je podprlo 54,6 odstotka volivcev, Caprilesa pa deset odstotkov manj. Da so tokratne volitve, ki jih je spremljala vroča in ostra, ob nekaj priložnostih celo nasilna kampanja, mnogi Venezuelci prepoznali kot usodne za prihodnost države, ne nazadnje kaže tudi udeležba, ki je bila z 81 odstotki na rekordno visoki ravni.

Ne glede na prepričljivo zmago pa se bo moral Chávez sprijazniti z dejstvom, da je za njegovega nasprotnika glasovala skoraj polovica volivcev, kar pomeni, da ga v naslednjem mandatu čaka vladanje močno razdeljenemu ljudstvu. Zato se bo moral novi-stari predsednik, če se bo hotel izogniti nadaljnjemu zaostrovanju političnih nasprotij v družbi, posvetiti tudi zahtevam tistega dela volilnega telesa, ki ni volil zanj. Kot kažejo njegovi prvi odzivi na vnovično volilno zmago, se tega zaveda, saj je nasprotnemu taboru že ponudil roko sprave z obljubo, da bo vladal v dobro vseh, tudi opozicije. »Zagotavljam vam, da bom boljši predsednik kot v zadnjih letih,« je dejal jezični voditelj, ki je sicer med kampanjo privržence opozicije v svojem prepoznavnem slogu obkladal z »bednimi ničvredneži«, »malimi Jenkiji« in »fašisti«.

»Popolna zmaga«

A za chavistase, v tradicionalno rdečo barvo ovite Chávezove privržence, ki so se po zaprtju volišč, pred katerimi so se ves dan vile dolge kače volivcev, množično zgrnili na ulice Caracasa, je bila noč na ponedeljek posvečena predvsem zmagoslavnemu rajanju. Razglasitev zmage njihovega kandidata, ki ima zaradi svojih uspehov na področju boja proti revščini in družbeni razslojenosti (predvsem) med deprivilegiranimi državljani skoraj mitski status, so pospremili kriki navdušenja, poki petard in mahanje zastav. »To je bila popolna bitka in popolna zmaga,« jim je zmagovalec nekaj pred polnočjo sporočil z balkona predsedniške palače Miraflores v središču prestolnice in v isti sapi napovedal »nadaljevanje pohoda proti demokratičnemu socializmu 21. stoletja«.

Precej drugačno vzdušje je zavladalo v opozicijskem taboru, kjer v zadnjih dneh, tednih in mesecih niso skrivali vere v volilni uspeh 40-letnega nekdanjega guvernerja zvezne države Miranda Henriqueja Caprilesa. Ta je medtem že čestital zmagovalcu, privržence pa pozval, naj ne obupujejo nad porazom. »Po vsej državi smo posejali veliko semen in vem, da bo iz njih zraslo veliko dreves,« je napovedal, da je Chávez dobil (še eno) bitko, ne pa tudi vojne. A čeprav so nekateri analitiki že pohiteli z razglašanjem tokratnih volitev za prelomne, češ da bo imel predsednik poslej opravka z veliko bolj ozaveščeno, organizirano in aktivno opozicijo, bo to odvisno predvsem od tega, ali ji bo uspelo ohraniti enotnost, ki jo je, kljub tradicionalnim rivalstvom in fragmentiranosti, pokazala s skupno podporo Caprilesovi kandidaturi.

Medtem ko se opozicija ukvarja z vprašanjem, kako naprej, pa Cháveza čaka še en mandat, v katerem bo, kakor je zatrdil, še odločneje stopil po poti »bolivarske revolucije«, katere najvidnejši javni obraz so obsežni socialni programi, financirani iz naftnih dobičkov države z največjimi zalogami črnega zlata na svetu. Toda pri tem se bo moral posvetiti tudi vrsti perečih težav, ki so bile v zadnjih letih potisnjene na stranski tir; pretirana odvisnost državne ekonomije od naftnega sektorja oziroma gibanja cen nafte na svetovnih trgih, visoka inflacija, pomanjkljiva infrastuktura ter razbohotena korupcija in kriminal so le nekatere od njih. Če mu ne bo uspelo, lahko revolucija kaj kmalu ostane brez sape.