Tiskane izdaje
Ta navodila je dal vesoljski posadki Apolla 11 Roland Evans iz kontrolnega središča Nase, in sicer tik preden se je pred natančno pol stoletja Apollo 11 dotaknili Lunine površine. »Ok,« je odvrnil Michael Collins, pilot komandnega modula, »skrbno bomo pazili na deklico z zajcem«.
Eliksir nesmrtnosti
Ko je kitajski statistični urad v ponedeljek objavil, da je druga najmočnejša gospodarska sila na svetu v drugem letošnjem četrtletju ustvarila samo 6,2-odstotno rast, so se mnogi v Evropi spraševali, zakaj se temu pravi »ohlajanje«, če pa imamo v Evropski uniji rast okoli dva odstotka za »solidno«. Za to obstaja več vzrokov. Prvi je, da statistiko, ki jo pripravlja državni urad, nihče ne jemlje za dejanski izraz stanja, saj se prvenstveno opira na industrije, povezane z gradbeništvom, in pomembno vprašanje je, kdaj se bo balon, ki ga je ustvaril sektor nepremičnin, razpočil.
Trenutno ekonomisti, tako kitajski kot tuji, realno rast kitajske ekonomije ocenjujejo pod tremi odstotki, in glede na to, da gre za državo v razvoju, katere bruto družbeni proizvod na prebivalca znaša komaj deset tisoč dolarjev, takšne stopnje rasti ni mogoče primerjati z isto stopnjo v razvitih državah.
Ergo ■ Kitajska se zaradi »ohlajene« rasti morda res ne spogleduje z veliko krizo, gotovo pa je »gospodarski čudež«, zaradi katerega je bila preteklih trideset let deležna navdušenih pogledov sveta, izgubil svojo moč. Kljub temu azijska sila še naprej išče eliksir nesmrtnosti svojega razvojnega modela, »socializma s kitajskimi značilnostmi«, in si prizadeva postati najmočnejša država sveta. Ob 50. obletnici prvega človekovega koraka, narejenega po površini Lune, je glavni urednik časopisa Znanje o vesolju Wang Yanan ocenil, da bo Kitajska sposobna poslati ljudi na Zemljin naravni satelit okoli leta 2035.
No, pri tem ne bo šlo za hladnovojno tekmovanje, ki je od Američanov pred pol stoletja zahtevalo, da bodo tam pred Sovjeti. Kitajci bodo poleteli na Luno zaradi znanstvenoraziskovalnih ciljev, ki jih bodo z veseljem delili tudi z vsemi drugimi nacijami, trdi Wang. Takrat bo Chang’e darežljivo delila eliksir nesmrtnosti z vsemi. Vsaj tako obljublja, ko z oddaljenosti opazuje belega zajca v ledenem dvorcu tam nekje na kraterjih, ki jih bo treba osvojiti.
FOTO: Reuters
Chandrayaan
V hindiščini to pomeni Mesečevo vozilo. Gre za ime indijskega vesoljskega vozila, ki je v ponedeljek že stalo na vzletni rampi, ko je bilo odštevanje zaradi tehničnih vzrokov prekinjeno 56 minut pred njegovim poletom v nebo. V ponedeljek bodo spet poskusili, in če bo šlo takrat vse po načrtih, bo to prvi robot, ki se bo spustil na južni pol Lune, Indija pa bo postala četrta država, ki ji bo uspelo mehko pristati na njeni površini.
Ergo ■ Človeštvu, očitno, za obstanek Zemlja ni več dovolj. Ali ni Arthur C. Clarke, avtor romana 2001: Odiseja v vesolju, nekoč dejal, da bi tudi dinozavri preživeli, če bi imeli vesoljski program? Raje vidim, da govorimo o »raziskovanju« in ne o »osvajanju« vesolja. Indijski Chandrayaan1 je, denimo, leta 2008 odkril, da je na Luni voda, čeprav je moj pokojni prijatelj Phuntsog Wangyal to izračunal na listku papirja v zaporniški celici že v davnih šestdesetih letih prejšnjega stoletja.
Tibetanec zavidljivega znanja in izjemne modrosti je bil za časa ideoloških kampanj Maa Zedonga zaprt kot disident in je dolga leta, ždeč v samici, izkoristil za pisanje knjige z naslovom Na Luni obstaja tekočina. »Vesolje je urejeno kot letni čas,« mi je nekoč razlagal. »V trenutku, ko doseže svoj vrhunec, se začne vsaka sezona preobražati v svoje nasprotje, ki ves ta čas že obstaja nekje na drugem koncu univerzuma.«
In medtem ko mi je ponavljal, da je »dialektika ključ, ki odpira vsa vrata, samo v ključavnico ga moramo vtakniti«, sem se vprašala, ali o nekaterih pojavih vemo več, ko o njih razmišljamo od daleč, kot če jih opazujemo iz bližine, mi je padla na pamet pesem kitajskega pesnika iz 8. stoletja Lija Baija (čigar ime se ponekod piše Li Taipo), ki je nazdravljal Luni in jo nagovarjal, da pijeta skupaj ... In ponovno sem se prepričala, da so pesniki že davno vse povedali, pojasnili in predvideli. In da vedo o Luni več, kot bodo roboti kadarkoli.
Macron v srbščini
V trenutku, ko so v torek evropski poslanci tesno izglasovali Ursulo von der Leyen za predsednico evropske komisije, je francoski predsednik Emmanul Macron na beograjskem Kalemegdanu govoril srbsko. »Tako kot na tem spomeniku piše: ‘Ljubite Francijo, kot je ona ljubila vas’,« je dejal, »je zdaj čas, da vrnem v imenu svoje države: Francija vas ljubi, kot ste vi ljubili njo.« Aplavz.
Nekaj tisoč meščanov, zbranih okoli spomenika Franciji, je navdušeno ploskalo ali pa se je vsaj tako zdelo. »Zdaj je šel pa tudi Macron po poti našega prestolonaslednika,« je nerazumljive dele govora francoskega predsednika komentiral neki Beograjčan, in s tem, seveda, aludiral na princa Aleksandra II. Karađorđevića, ki še vedno slabo govori srbsko.
No, kolikor je že Macron trdil, da Francija ljubi Srbijo, je dal srbskemu predsedniku Aleksandru Vučiću v čisti francoščini jasno vedeti, da s širitvijo Evropske unije ne bo nič, vse dokler ne bodo izvedene reforme. Reforme Evropske unije, se razume. Do takrat pa ima Srbija čas, da se tudi sama reformira, če je to v krču, v katerem je država, sploh mogoče.
FOTO: Djordje Kojadinovic/Reuters
Ergo ■ Beograjčani so se dneve spraševali, zakaj je Macron sploh prišel v njihovo mesto. Srbi verjamejo, da se v njihovi državi namreč nič ne zgodi po naključju, za vsako potezo Evrope je manjša ali večja zarota – praviloma proti Srbiji. Kakšno vlogo bo imela Ursula von der Leyen v procesu reform Evropske unije in kakšno bo njeno stališče do širitve držav članic, tu komaj koga zanima.
Medtem ko se sprehajam po nočnem Beogradu in razmišljam, kako je na njegovih ulicah vedno živahno, kako je v mestu vse več dragih avtomobilov in kako veliko meščanov se odpravi na morje (praviloma v Grčijo ali morebiti v Črno goro), se sprašujem, ali si bo Srbija takrat, ko bodo Macronove reforme končane, še vedno želela vstopiti v Evropsko unijo.
Opazujem polno Luno nad Kalemegdanom ter se sprašujem, ali jo Srbija in Francija vidita enako. Je tu enako oddaljena kot od tiste Evrope tam? In res, ali je Macronov obisk dober ali slab znak za prihodnost te države?
»Odidite«
V nedeljo je ameriški predsednik Donald Trump spet čivkal na twitterju in to spet ni bilo dobro. Štiri kongresnice – Ilhan Omar iz Minnesote, Alexandrie Ocasio-Cortez iz Queensa, Rashide Tlaib iz Michigana in Ayanne Pressley iz Massachusettsa –, ki so bile kritične do njegove politike, je poslal »domov«, češ da bi morale »oditi, pomagati pri reševanju popolnoma sesutih in s kriminalom zastrupljenih mest, iz katerih so prišle, ter se nato vrniti, da nam pokažejo, kako se to dela«.
FOTO: Brendan Smialowski/AFP
Ergo ■ Kam naj bi po Trumpovo odšle? Se bomo spomnili, da so bili predniki Ayanne Pressley pred natanko štiristo leti (ja, natanko leta 1619) nasilno privedeni na ameriška tla, da bi tam postali sužnji? Kdo mora oditi in kam? Kdo je na tem svetu sploh na svoji zemlji? Na Trumpov rasizem so se odzvali demokrati, ogorčeno so se vanj zagnali ameriški in evropski mediji, a največji problem je, da ameriški predsednik nagovarja tiste, ki se – tiho, pa tudi vse pogosteje glasno – strinjajo s tem, kar govori.
Moj osebni problem je, ker rasizem v slogu »odidite nazaj« v Evropi že na veliko obstaja in ker ga slišimo, kako govori vse glasneje. Vsakega, ki misli drugače od množice, torej od populističnih ideologov, lahko pokliče prst, nasilno usmerjen proti vratom oziroma meji. Od vseh stvaritev človeštva se iz vesolja vidi le kitajski Veliki zid.
A od tam ni videti kot utrdba, katere namen je razdvajati ljudi, ampak kot zmaj, ki vijuga iz vzhoda proti zahodu ali nasprotno, svoboden in osamljen. Z Lune se ne vidi barve kože tistih, ki razvijajo vesoljske programe in načrtujejo, kako bi poleteli še dlje, morda kmalu tudi na Mars. In nespodobno je v 21. stoletju buditi rasizem, ker je to enako sestopu na nižjo raven obstajanja. Edin odziv mora biti: »Tega nočemo!«
Fake news?*
Medtem ko to soboto po vsem svetu praznujemo 50. obletnico od »majhnega koraka za človeka, a velikega skoka za človeštvo«, teorije zarote še naprej živijo. Nekateri, denimo, še vedno ne verjamejo, da se je en sam od skupaj šestih poletov ljudi na Luno sploh zgodil, in trdijo nasprotno ter na različne načine dokazujejo, kako gre za največjo lažno novico v zgodovini človeštva. Vse skupaj si je izmislila Nasa, morda s pomočjo nekih drugih, gotovo zelo sumljivih organizacij, in vse, kar smo gledali na televiziji tega 20. julija 1969, je bilo posneto v filmskem studiu.
O zaroti je prvi pisal Bill Kaysing v knjigi Nikoli nismo šli na Luno: Ameriška trimilijardna goljufija, izdani leta 1974. Kaysing je bil seznanjen z vesoljsko tehnologijo, saj je za Nasin program Apollo izdeloval motorje raket, pa je zato deloval prepričljivo, ko je trdil, da bi se morale na resničnih posnetkih z Lune videti zvezde, ki jih na Nasinih fotografijah ni, in kako ameriška zastava, zapičena v Lunina tla, plapola, kar pa bi bilo nemogoče v razmerah, kakršne vladajo tam zgoraj ...
FOTO: Nasa/Reuters
Ergo ■ Veliko prej, preden smo imeli splet (prek katerega se danes tako hitro in lahko prenašajo lažne novice), smo imeli dvom. Kaysingu in njemu podobnim ni bilo treba veliko storiti, da so omajali ameriško javnost, in to v trenutku, ko je bila ta že utrujena od laži o vietnamski vojni ali od prikrivanja afere Watergate. Anketa, ki so jo izvedli julija 1970, je pokazala, kako je bilo celo 30 odstotkov Američanov prepričanih, da je bil pristanek na Luni pred letom dni posnet v studiu.
To nas privede do vprašanja, kdaj prevlada dvom. In kaj nas pripravi do tega, da ne verjamemo več ničesar? Mogoče je zgodovina samo mit, politika pa samo tekanje za eliksirjem nesmrtnosti? Morda pa je beli zajec v ledenem dvorcu resnično tam nekje in je samo od našega razpoloženja odvisno, ali ga bomo videli, kako stoji na zadnjih tacah in tolaži lepotico Chang’e, ki čaka, da se ljudje naselijo na mesecu in je nesmrtnost spet lepa.
*lažne novice
