Prekratek pas, predolga cesta

Potem ko so pod nadzorom kitajskega predsednika Xi Jinpinga in italijanskega premiera Giuseppeja Conteja podpisali memorandum o sodelovanju v okviru pobude »en pas, ena pot«, so se mnogi spraševali o pomenu tega preboja skozi evropski led.



»Nova svilna cesta,« je dejal italijanski predsednik Sergio Mattarella, ne bo namenjena zgolj izmenjavi blaga, temveč tudi »dolgoročnemu odpravljanju skupnih težav in uresničevanju prihodnjih projektov«. In prav to je tisto, kar hoče Xi doseči s svojim »pasom in cesto«: želi se ponuditi kot nepogrešljiv dejavnik »skupne usode človeštva«, tako kot je bila starodavna »Podnebeška« (kot je samo sebe imenovala Kitajska) civilizacijski parameter vsega, kar je obstajalo pod nebeških svodom.
Kot nova partnerica znotraj pobude »en pas, ena pot« je Italija tokrat z azijsko silo podpisala več sporazumov, katerih skupna vrednost znaša okoli 20 milijard evrov. V medijih se v glavnem omenjajo pristanišča Trst in Genova pa tudi Ravena in Palermo, vendar bodo kitajske naložbe (in posojila) obogatile tudi italijanski energetski sektor in sektor predelave kovin. Vse to pa je šele začetek novega partnerstva, ki bo neizogibno vplivalo na enotno politiko EU do Kitajske.

Konec naivnosti

»Časi evropske naivnosti so minili,« je v petek opozoril francoski predsednik Emmanuel Macron in poudaril, da odnosi med EU in Kitajsko v prihodnje ne bi smeli biti zgolj trgovinski, temveč predvsem geopolitični in strateški. To bo neizogibno mešanica partnerstva in tekmovalnosti. Ko se bosta v torek v Parizu sestala francoski predsednik in Xi Jinping, bo to hkrati trenutek ugotavljanja ravnovesja med obema stranema.



Xi bo v Elizejsko palačo vstopil prav na 55. obletnico vzpostavitve diplomatskih odnosov med Pekingom in Parizom. Kitajski predsednik bo to priložnost zagotovo izkoristil za to, da poudari, da so bili časi, ko je bilo evropsko »osrednje cesarstvo« pod vodstvom karizmatičnega in vizionarskega predsednika Charlesa de Gaulla dovolj pogumno, da je prebilo zid hladne vojne in v komunistični Kitajski prepoznalo pomembno partnerico. Prav to zdaj Xi pričakuje tudi od Macrona. V Pariz prihaja s pripravljenostjo Italije, da odžene sumničenja glede končnih namer vse močnejše azijske sile, in odločitvijo Monaka, da bo kitajskemu tehnološkemu velikanu Huaweiu zaupal gradnjo nove generacije brezžičnega omrežja 5G. Xi je namreč nedeljo preživel s princem Albertom II., in to kot prvi kitajski predsednik na obisku v tej kneževini, obisku, katerega sporočilo se glasi, da za veliko Kitajsko ni nihče premajhen, da si ga ne bi želela vtkati v svoj »pas in cesto«.

Evropska politika do Pekinga

Za prihodnost kitajsko-evropskih odnosov pa bo kljub temu ključnega pomena tisto, kar se bo zgodilo v Parizu. Macron bo dal Xiju vedeti, da njegova politika do Kitajske ni samo francoska, temveč predvsem evropska. To potrjuje tudi povabilo nemški kanclerki Angeli Merkel in predsedniku evropske komisije Jean-Claudu Junckerju, naj se pridružita srečanju, da bodo skupaj proučili vse ključne točke pred evropsko-kitajskim vrhunskim srečanjem, ki bo prihodnji mesec v Bruslju. Macron bo tako kot do zdaj vztrajal, da »svilna cesta« ne sme biti enosmerna, in beseda dneva bo »recipročnost«. Xi se bo s tem popolnoma strinjal in ponovil, da nobene evropske družbe nihče ne ovira, da zavzame svoje mesto pod kitajskim soncem, seveda če ima kaj ponuditi in če je njena ponudba konkurenčna. Kako je to videti v resničnem življenju, smo vedeli že do zdaj.

Zanimiva podrobnost Xijeve evropske turneje pa je stvar nekega drugega trga. Tistega, na katerem se preštevajo duše vernikov. Kitajski predsednik je ignoriral sporočilo papeža Frančiška, da se je z njim pripravljen sestati, kot je to sicer običajno, kadar tuji državniki obiščejo Rim. Kaj to pomeni? Je dal Xi s tem vedeti, da je njegov pas prekratek, da bi zajel še zapleteni odnos z Vatikanom? Ali pa je dal zgolj vedeti, da je cesta med dvema centroma civilizacijske moči kljub vsemu predolga, da bi jo bilo mogoče premagati z enim korakom?