Prepiri v Avstriji: ohraniti civilno služenje ali vpeljeti poklicno vojsko

V koalicijski pogodbi avstrijske socialdemokratske in ljudske vlade ne piše nič o uvedbi poklicne vojske, ko pa se je zanjo jeseni zavzel vplivni dunajski župan Michael Häupl, se je počasi ogrela vsa stranka socialdemokratskega kanclerja Wernerja Faymanna, tudi tisti, ki so bili prej proti, tako kot obrambni minister Norbert Darabos.

Objavljeno
06. februar 2011 21.06
Barbara Kramžar, Dunaj
Barbara Kramžar, Dunaj
Dunaj - V ljudski stranki podkanclerja Josefa Prölla so najprej ostali odprtih ust, nato pa svoj bes zaradi tistega, kar sami vidijo kot sebično, pridobivanje točk koalicijske partnerice, zvrnili na obrambnega ministra.

Darabos je zdaj kriv, da številke o nizkih stroških poklicne vojske ne držijo, da se je sprl s svojimi generali in enega celo odpustil. »Darabos vodi populistično razpravo na račun varnosti prebivalcev te države,« je v petkovi parlamentarni razpravi na to temo dejal Pröll, v ljudskih kuloarjih pa zagotovo pade tudi kakšna ostra beseda na račun kanclerja in drugih socialdemokratskih veljakov.

Ljudska stranka meni, da bi se morali najprej dogovoriti o novi varnostni strategiji in potem njej prilagajati število vojakov. Opozarjajo na dogodke v Egiptu in drugih arabskih državah, na nestabilnost v kavkaškem območju in na nenehne teroristične grožnje, ki zato, ker je eno večjih središč mednarodne diplomacije, prizadevajo tudi Dunaj, spominjajo na vlogo vojske v boju proti posledicam naravnih katastrof in vse drugo, zaradi česar mora imeti vsaka država tudi v mirnem obdobju dobro pripravljeno vojsko.

Svobodnjaki čakajo 
na razdor v koaliciji

Med koalicijskima partnericama poteka ogorčen politični boj za javno mnenje, koga bodo volivci prepoznali za večjega strokovnjaka o varnostnih vprašanjih, boljšega zagovornika svetle tradicije nevtralnosti po drugi svetovni vojni, pa tudi zaščitnika priljubljenega civilnega služenja vojaškega roka. V dosedanjih razpravah je bilo včasih videti, da vloga, ki jo »civili« igrajo v socialnih uslugah družbe, vsaj tako odmeva kot vojaška pripravljenost petnajst ali petindvajset tisoč poklicnih vojakov in sredstva zanje, o čemer se tudi prepirata največji stranki.

Ljudska stranka pa tudi namiguje, da socialdemokratski ustreza populistična raven najvplivnejšega časopisa v državi Kronen Zeitung, in če to vsaj malo drži, bo o usodi avstrijske vojske bolj kot kaj drugega presodila ocena moči vsake od koalicijskih partneric. Obe tudi zatrjujeta, da se ne bojita niti referenduma, če se drugače ne bodo mogli poenotiti, kaj pa bi to pomenilo za vladno koalicijo, v kateri se vladajoči stranki tudi na splošno ne počutita preveč dobro, pa je mogoče samo ugibati.

Doslej je veljalo, da bosta socialdemokratska in ljudska stranka pred naletom skrajno nacionalističnih svobodnjakov, ki imajo po nekaterih raziskavah javnega mnenja že enak delež glasov, dobro izkoristili skoraj triletno obdobje brez volitev in poskrbeli za videz dobro vladajoče vlade, preden bi se na koncu spopadli za zasluge. Zdaj je nevarnost, da bosta druga drugi skočili za vrat, še preden bi si sploh lahko kaj pripisovali, in veliko vprašanje je, ali ne bi imel od tega koristi le čedalje bolj neustavljivi Heinz-Christian Strache. Morda pa bo Avstrija prav zaradi svobodnjaške nevarnosti namesto sedanje populistične dobila stvarno, premišljeno razpravo o svoji varnosti.