Tiskane izdaje
Romi niso samo evropska realnost, za mnoge so problem, kar motnja. A zadnjem času gredo spet bolj v nos mnogim v Franciji, kjer na romsko problematiko različno gleda tudi vladajoča leva politika. Minister za notranje zadeve ne skriva, da si Romov ne želi, zato pa ministrica za stanovanjsko politiko opozarja na človekoljubni republikanski princip.
Vprašanje vključevanja Romov v francosko družbo je staro politično vprašanje. Medtem ko ga je še s posebno strastjo pogrevala nekdanja posadka Nicolasa Sarkozyja, ga tudi Hollandova politika ni potisnila v ozadje. Drugače, v zadnjem času romska problematika zelo polni medijske vsebine, tudi zaradi polemike, v katero sta se zapletla minister Manuel Valls in ministrica Cécile Duflot. Zelena političarka, pristojna za stanovanjsko problematiko in teritorialno enakost, se je z ogorčenjem obregnila ob Vallsovo nedavno izjavo, da »je način, kako živijo Romi, skrajno drugačen od našega življenjskega sloga«. Javno je počez podvomil tudi v željo večine Romov, da bi se čim bolj vključili v francosko družbo, po njegovem mnenju se v resnici želijo vrniti tja, od koder so prišli, v Romunijo ali Bolgarijo.
Po prepričanju Duflotove je bila retorika ministra za notranje zadeve »kaplja čez rob, ki ogroža republikanski pakt,« zato ga je primerjala s spornim govorom Nicolasa Sarkozyja leta 2010 v Grenoblu in je na odgovornost poklicala samega predsednika države Hollanda. Spomnila je, kako je desna politika, ko je še bila na oblasti, škandalozno pristopala do Romov, ki so, kakor je prepričana, zagotovo ena najbolj stigmatiziranih populacij Evrope. Ali pa kako je desnica zaostrovala svoj diskurz do muslimanov, češ da niso integrirani v francosko družbo, ker se jih niti ne da integrirati; in kako zadržano so nekateri desni politiki gledajo nasploh na priseljence. Zdaj pa se ministrici vse bolj zdi, da tudi nekateri na levici ubirajo podobne metode. Nedopustno je »vnaprej na podlagi korenin sklepati o sposobnosti integracije nekaterih in pri tem še dodajati, kako so lahko njihove življenjske navade in prakse moteče«. Zato Duflotova ni karala samo Vallsa, ampak je tudi predsednika republike spomnila, da so človeške vrednote vezivo leve politike. Francoski volivci nemara še niso pozabili, kako so ob Hollandovi zmagi pred dvema letoma jokali od srečnega olajšanja, kajti nadejali so se manj ostrih tonov, kakor so jih bili vajeni pod Sarkozyjem. Valls je v svoj bran vztrajal, da je kot notranji minister pristojen za »zapleteno in težavno« politiko priseljevanja, njegova »naloga je, da zagotovi varnost državljanov.« Kot levičar jih zato posluša in poskuša razumeti njihov obup, jezo in še druga občutja (ki jih v njih prebujajo Romi).
Predsednik Hollande je v javni spor obeh ministrov posegel komaj po več dnevih debate, ko se je postavil za »odgovornost«, »solidarnost« in »kolegialnost«. Politično korektno je presodil, »kako so Romi prepogosto stigmatizirani,« in tega da se vladajoča politika popolnoma zaveda, po drugi strani pa tudi ve, kako »zelo jezni so državljani, sploh če je ogroženo njihovo imetje ali varnost«. Predvsem kritični državljani so zdaj ogorčeni, češ kako se politiki vedno znova in znova lovijo za besede in sučejo okrog njih, medtem pa se jim vztrajno odmikajo rešitve. In rešitev romske problematike je bila med poudarki predvolilne kampanje predsednika Françoisa Hollanda: zagotavljal je, da ne bodo rušili in podirali nezakonitih romskih naselij in taborov, ne da bi za prizadete zagotovili nadomestnih stanovanj oziroma bivanjskih enot, kar vasi. Več deset naselišč, kolikor so jih izpraznili od lanskega poletja, sproža nemalo (novih starih) dvomov o tem, koliko je francoska levica sploh še leva. Številni svarijo, da socialisti v luči lokalnih volitev spet čisto preveč brenkajo na desne, če ne kar skrajno desne strune nestrpnosti. Pri Amnesty International so pred časom opozorili, da se je od leta 2010 število izgonov v resnici povečalo: leta 2012 je bilo iz skvotov in drugih improviziranih domovanj pregnanih skoraj 12.000 Romov, povečini zaradi zapovedane evakuacije ali izbruha požara, zato pa jih je bilo samo v prvi polovici letošnjega leta že več kot 10.000.
