Tiskane izdaje
Reyhanli, turško-sirska meja − »Kako naj sploh še živim? Zakaj? In za koga? Ne morem več zdržati ...« je v preddverju bolnišnice v Reyhanliju, mestecu na turško-sirski meji, zjutraj v solzah dejala 55-letna gospa Dohuk Rašid. V črnino zavita in do skrajnosti izčrpana ženska je potrebovala nekaj časa, da je lahko začela povezano govoriti. Travmatični dogodek je pretresel vsak njen stavek.
Sredi julija, na vrhuncu islamskega postnega meseca ramazana, so režimske sile zverinsko ubile njenega najstarejšega sina Huseina Hera. Star je bil 37 let. Bil je oče petih otrok. Še prej je Dohuk v spopadih izgubila moža. V Turčijo je prišla skupaj s snaho, ki se je med paničnim begom huje poškodovala.
»Režimski vojaki so sredi noči prišli v našo vas, ki se imenuje Kurnaz in leži na obrobju Hame. Začeli so vdirati v hiše. Iskali so mlade moške. Upornike. V našo hišo so vdrli točno ob enih zjutraj. Sin je že spal. Zvlekli so ga pred hišo. Pri vodnjaku so mu prerezali vrat. Njegovo truplo so nato zažgali. Nam so ukazali, da moramo čim prej zapustiti vas, saj se bodo kmalu vrnili. Sinovo truplo je popolnoma zoglenelo. Ostalo je le nekaj tkanine in mobitel, ki mu je padel iz žepa,« je nemirnih oči in tresočih se suhljatih rok govorila gospa Dohuk.
Ponovno so jo zalile solze. Hitela se je opravičevati. Dostojanstvo umira zadnje.
»Zjutraj sem s sinovo ženo in še nekaj sorodniki odšla na pot. Smrtno nevarno bi bilo ostati. Nekaj moških iz naše družine je ostalo, da bi skrbeli za naše hiše in polja. A vojska jih je s pomočjo šabihe (prorežimska milica, op. p.) takoj pregnala. Ko smo prišli v Turčijo, so nam sorodniki sporočili, da so že naslednji dan v našo vas prišli vojaški in civilni tovornjaki. Iz naših hiš so pobrali vse, kar je bilo vrednega. Veliko hiš so zažgali. Naša sicer bojda še stoji, a v Kurnaz se verjetno nikoli več ne bomo mogli vrniti. Uničili so nas. Ni dovolj, da nas pobijajo. Hočejo nas izbrisati,« je v neprekinjenem toku misli nadaljevala vdova in mati, ki je pri petinpetdesetih letih preživela svojega najstarejšega sina. Opisala mi je, kako oblast že poldrugo leto »čisti« vasi in lovi mlade moške. Njena pripoved − kot tudi številne druge, ki sem jih slišal v zadnjih dneh − močno spominja na vojno v Bosni in Hercegovini ter tudi v Iraku. Klasičen algoritem etničnega čiščenja na vrhuncu državljanske vojne. To se zdaj intenzivno dogaja tako na sunitski kot na šiitski strani sirske sektaške fronte.
Gospa Dohuk zdaj živi v obmejni vasici. Lokalni prebivalci so našli prostor za njeno družino. Vse dneve preživlja v bolnišnici in skrbi za huje poškodovano snaho. Je povsem brez denarja. Brez pomoči svojih novih sosedov ne bi mogla preživeti. Od humanitarnih organizacij, ki bolj ali manj delujejo samo znotraj divje prenaseljenih begunskih taborišč, kljub prošnjam za zdaj ni dobila še nobene pomoči. Še zdaleč ni edina. »Ne, o mednarodnem vojaškem posegu nočem govoriti. Za nas je prepozno,« je dodala.
Bolnišnica v Reyhanliju je polna ranjenih in huje poškodovanih Sircev in Sirk. Je prva vsaj približno solidna bolnišnica ob meji. A za resnejše posege morajo pacienti v Antakyo ali Gaziantep. Zdravljenje tudi ni brezplačno, hkrati pa se številni begunci tudi na turški strani meje, kjer mrgoli obveščevalcev in agentov iz vseh mogočih držav in ki imajo vse mogoče interese, ne počutijo več dovolj varne. Družine upornikov so v bolnišnicah lahke tarče. Zato tudi huje ranjeni in težje poškodovani na zdravljenju preživijo, kolikor se le da malo časa.
»Vsak dan je bolj zoprno. Medetnična nasprotja se povečujejo. Vojna se je že razširila tudi na turško stran meje. Provinca Hatay je bila vedno znana po svoji strpnosti. Zdaj ni več tako. Gre le še za interese. Tako kot v Siriji. Človeška življenja so brez vrednosti. Morebitna mednarodna vojaška operacija ne bo imela nobene zveze z zaščito sirskega prebivalstva, temveč z zaščito nekaterih interesov. Če bi nas hoteli zaščititi, bi posredovali že pred dvema letoma. Takrat bi se še dalo kaj spremeniti. Zdaj je, se bojim, prepozno. Še dolgo bomo krvaveli,« mi je med sprehodom skozi mesto na robu vojne dejala sirska humanitarka in prevajalka Fatma Inceruh, ki že dlje časa živi v Turčiji.
