Tiskane izdaje
Obremenjujoče podrobnosti se skrivajo v peti prilogi poročila, v kateri so orožarski inšpektorji natančneje analizirali pot izstrelkov z bojnim strupom sarinom. Navedli so orožje, ki je bilo najverjetneje uporabljeno za njihovo izstrelitev, ter smer in kot poleta izstrelkov pred eksplozijo. Ameriški časnik New York Times (NYT) in mednarodna nevladna organizacija Human Rights Watch (HRW) sta neodvisno uporabila podatke za izračun verjetnega mesta izstrelitve. Ugotovila sta, da kažejo na goro Kasjun, oporišče elitnih enot republikanske garde na obrobju Damaska.
Josh Lyons iz HRW ugotavlja, da podatki o 140-milimetrski topovski granati in 330-milimetrski raketi, za kateri so inšpektorji navedli podatke o smeri, kažejo, da so vladna oporišča na gori Kasjun znotraj njihovega dometa. »Povezovanje točk, ki jih dajejo podatki (inšpektorjev ZN), nam pokaže, od kod so bile najverjetneje izstreljene rakete in kdo je za to odgovoren,« je povedal Lyons. NYT ob tem navaja besede neimenovanega ameriškega obveščevalca, da so ZDA s pomočjo satelitskih posnetkov potrdile izstrelitev, njihovi podatki pa se ujemajo z ugotovitvami obeh organizacij.
Rusko vztrajanje
Na zahodnem pobočju gore Kasjun ima sedež 104. brigada republikanske grade, ki jo vodijo najožji sodelavci Bašarja al Asada. Na njej je tudi 4. divizija, ena najmočnejših enot sirske vojske. »Enote na gori so tesno povezane z njegovim režimom,« je za NYT dejal Emile Hokayem, analitik londonskega Mednarodnega inštituta za strateške študije. Republikanska garda skrbi za varnost v Damasku in varuje predsedniško palačo, ki prav tako leži na pobočju gore. Ta je gravitacijsko središče režima, trdi upokojeni libanonski general Elias Hanna, kemični napad z nje pa po njegovem pomeni, da napadalcem ni bilo mar za mednarodne posledice.
Hokayem ugotavlja, da so teorije o odgovornosti upornikov, ki so hoteli zgrniti na vlado srd mednarodne skupnosti, precej neverjetne tudi zaradi zanesljivosti enot na gori Kasjun in njihovega poostrenega nadzora tega območja. Uporniki bi morali tja neopazno pripeljati veliko zapletenega orožja, izvesti napad ter izginiti brez sledu. Možne napake v meritvah kažejo kot potencialno izstrelišče za vsaj eno od raket tudi letalsko oporišče v četrti Mazeh ob vznožju gore. Vse to ni zmotilo Rusije, ki za napad vztrajno krivi upornike. Včeraj so sporočili, da jim je sirska vlada dostavila »nove materialne dokaze« o njihovi krivdi za napad
Rusija je »razočarana nad pristopom sekretariata ZN in inšpektorjev«, saj so se inšpektorji osredotočili samo na avgustovski napad na predmestje Damaska, čeprav je bila njihova prvotna naloga raziskati napade v krajih Khan al Asal, Šejk Maksud in Sarakeb. Vodja inšpektorjev, švedski strokovnjak Åke Sellström, je dejal, da se ne more odzvati na ruske kritike procesa, ki so stvar politike. Je pa napovedal, da naj bi se kmalu vrnili v Sirijo in preiskali tudi druge domnevne uporabe bojnih strupov.
Zapleti z resolucijo
Zatika se tudi pri oblikovanju resolucije VS, ki naj bi prelila rusko-ameriški dogovor iz Ženeve v zavezujoča določila. Moskva nasprotuje zahtevam ZDA, Francije in Velike Britanije, da resolucija v skladu s sedmim poglavjem ustanovne listine omogoči ZN takojšnje ukrepanje, če se sirski režim ne bi uklonil zahtevam mednarodne skupnosti. Pri tem si ZDA in Francija pridržujeta pravico, da vojaško kaznujeta Sirijo, kar je po mnenju Rusije nelegalno.
Za Moskvo je sporna tudi zahteva, naj krivce za napad predajo mednarodnemu kazenskemu sodišču v Haagu. Diplomati v New Yorku menijo, da je do resolucije še dolga pot in ni jasno, kdaj bo možno glasovanje o usklajenem predlogu. Medtem mora Damask do sobote dostaviti seznam kemičnega orožja in njegovih lokacij, kar bo prvi preizkus, kako resno Asadov režim jemlje dogovor in grožnje ZDA. Še posebej, ker je nasprotovanje ameriške javnosti slednjim odvzelo večino ostrine.
