Tiskane izdaje
Poziv ameriškega predsednika Donalda Trumpa preostalim državam pogodbenicam pet let starega jedrskega dogovora, »naj sprejmejo realnost in odstopijo od tistega, kar je ostalo od njega«, je bilo po več dneh zaostrovanja mogoče interpretirati kot pripravljenost na iskanje diplomatske rešitve za konflikt z Iranom. Hkrati je bila to potrditev, da dogovor, od katerega so ZDA leta 2018 enostransko odstopile, še ni mrtev, čeprav je Iran po ameriškem atentatu na generala Kasima Sulejmanija napovedal, da ne bo več spoštoval omejitev iz tega dogovora.
Evropa opazovalka
Iran že več mesecev sistematično, a transparentno, opušča pogodbene obveznosti, so poudarili evropski diplomati. Tudi to, da po nedeljski napovedi islamske republike, da bo zaradi atentata na Sulejmanija protestno odstopila od svojih obveznosti, uradni Teheran ni prekinil sodelovanja z mednarodno agencijo za jedrsko energijo (IAEA), veliko pove o odsotnosti želje po zaostrovanju konflikta. Inšpektorji IAEA tako ostajajo v državi.
Preberite še: Sumi o pravih vzrokih nesreče naraščajo
A to samo po sebi ne odpravlja ključne težave, ki izvira iz globokega nezaupanja med iranskimi mulami in Trumpovo administracijo. Evropa, ki je dogodke zadnjih dni lahko le nemočno spremljala z ne preveč varne razdalje in pozivala vpletene k zadržanosti, v tej zgodbi že nekaj časa igra vlogo opazovalke, kar ne postavlja pod vprašaj samo učinkovitosti, temveč tudi relevantnost njene zunanje politike v času, ko v Bruslju in drugod po stari celini govorijo o potrebi po bolj geopolitičnem delovanju. Toda realnost je, da Evropi za kaj takega kronično primanjkuje vzvodov. Dosedanji evropski angažma na geopolitičnem področju je naletel na velike praktične omejitve.
Alternativa za Trumpa
Kljub temu izjave ameriškega predsednika Združenemu kraljestvu, Franciji in Nemčiji ter posredno tudi EU, pod okriljem katere je več let nastajal iranski jedrski dogovor, potencialno odpirajo vrata nazaj v iransko zgodbo, a le z neposrednim sodelovanjem s Trumpom, ki hoče nov dogovor z Iranom.
Iranski zunanji minister Džavad Zarif (skrajno desno) po sklenitvi jedrskega dogovora leta 2015 na Dunaju, ki še vedno velja za enega od najpomembnejših dosežkov evropske zunanje politike. Foto: Reuters
Kakšna alternativa sedanjemu dogovoru bi bila sprejemljiva zanj, ni jasno, a nekateri analitiki verjamejo, da bi lahko Evropa znova poskusila oživiti idejo o »novem« dogovoru, s katerim je Trumpa pred dvema letoma, v zgodnjih fazi zaostrovanja odnosov med Washingtonom in Teheranom, poskusil prepričati francoski predsednik Emmanuel Macron.
Francozov takratni predlog je sicer temeljil na nadgradnji obstoječega sporazuma, zaradi česar najverjetneje Trump ni zgrabil za vabo, a je hkrati poskusil upoštevati vse predsednikove ključne pomisleke o obstoječem dogovoru: odsotnost kakršnihkoli omejitev iranskega raketnega programa, časovno omejenost omejitev, ki se nanašajo na jedrski program, ter sporno vlogo, ki jo igra režim v Teheranu prek posrednikov v drugih regijskih državah.
Če je bil predlog leta 2018 preuranjen, se zdi v začetku letošnjega leta ob odsotnosti boljših rešitev znova aktualen. Če ne drugega, je priložnost za Evropo, da se vključi v reševanje krize, pri katerem je do zdaj umanjkala.
