Prodijev križev pot

Vsi so po tihem pričakovali in vendar so vsi presenečeni nad resničnostjo, ki je priletela kakor strela z jasnega. Vsem je bilo jasno, da Romano Prodi nima otipljive večine v senatu in da se lahko spotakne že ob navadni nerodnosti. Pri tako občutljivih temah, kakor je zunanja politika, ga je že reševala opozicija. Tokrat ga pač ni rešila, saj navsezadnje ni njegov angel varuh.

Dovolj je bilo, da sta se dva senatorja z levega roba igrala načelnost, dva dosmrtna senatorja pa sta bila tudi načelna. Smejoči se profesor je moral odkorakati na Kvirinal in formalno odstopiti. Zunanja politika je preveč resna stvar, da bi se z njo igrali v peskovniku.

Tokrat Prodi ni odšel na najvišji grič izročit odstopnice po treh letih, kakor v prvem mandatu, ampak že po devetih mesecih. Predvsem zato, ker znotraj italijanskega političnega prostora berlinski zid še ni padel. Na eni in na drugi strani se na trenutke zdi, da jim je neznansko žal, ker so minili dobri stari časi.

Politik brez stranke, general brez vojske, a z razmeroma velikim zaupanjem volivcev, se je v devetih mesecih dovolj resno spopadel z reformami, bolj kot njegov zgodovinski nasprotnik Silvio Berlusconi.

Zataknilo se mu je, ko je tako imenovana radikalna levica, ki mu je lani dovolila zmagati, v strahu pred svojo prihodnostjo prej kot nanj pomislila na svojo staro, že malo ostarelo volilno bazo in hkrati na mladi rod, ki se je izoblikoval že v časih globalizacije.

Prodijev odstop še ne pomeni novih volitev. Predsednik Napolitano, politik širokih obzorij – če odmislimo edino skupno točko italijanske politike, polpreteklo zgodovino in izgubljeno zemljo –, mu lahko vrne mandat in ga napoti iskat novo večino. Morda s pomočjo koga, ki ga na desni strani ne upoštevajo dovolj. Lahko ga zaupa tudi komu izmed v ozadju navzočih večnih mož iz sence in iz neotipljive sredine. Morda samo za toliko časa, da bi sprejeli novo volilno zakonodajo. Sedanja, Berlusconijeva, ni po volji nikomur.