Tiskane izdaje
Mirovna misija posebnega odposlanca OZN in Arabske lige za Sirijo je bila vnaprej obsojena na neuspeh, saj je s svojim impotentnim mandatom in dvomljivo mednarodno podporo bolj kot za mir poskrbela za – nekaznovano – širitev vojne.
Kofi Anan, ki je bil kot vodja mirovnih misij OZN in generalni sekretar »udeležen« pri vseh genocidih in večjih vojnih zločinih v zadnjih dvajsetih letih, je položaj posebnega odposlanca zapustil v trenutkih, ko vsem vpletenim stranem v sirski vojni – tako notranjim kot zunanjim – ustreza stopnjevanje spopadov, vojna pa vsak dan dobiva nove dimenzije.
Ciniki s kančkom zgodovinskega spomina bi dejali, da je Anan odstopil v trenutku, ko je bilo njegovo delo opravljeno, razmere v Siriji pa pripravljene na dokončni geostrateški obračun. Zato je bilo današnje glasovanje v generalni skupščini OZN, ki samo po sebi ni imelo nikakršne uporabne vrednosti, le javno pranje slabe vesti (če ta sploh obstaja) pred tistim, kar prihaja.
Popolnoma jasno je, da se bodo razmere na sirskih bojiščih le še zaostrovale. Še posebej v Alepu, kjer uporniki s pomojo »uvoženih« sunitskih milic poskušajo vzpostaviti nekakšno svobodno območje, od koder bi lahko organizirali in vodili »zadnji pohod« na Damask. Tega se vladne sile, ki so proti upornikom sprožile totalno vojno, zelo dobro zavedajo: usoda režima je doma v največjem sirskem mestu.
Sirska opozicija bi rada dosegla razglasitev severa države za območje prepovedi poletov, za kar bi bila seveda potrebna posebna resolucija OZN, ki pa ne bo nikoli izglasovana. To je bil gotovo tudi eden izmed številnih razlogov za Ananov odstop, ki je sicer nemudoma povečal možnost vojaškega posredovanja brez podpore Svetovne organizacije. V tem trenutku se zdi najbolj realno, da bi vlogo »nadzornika sirskega zračnega prostora« prevzela Turčija, ki je z neskromno logistično, obveščevalno, politično in humanitarno podporo sirski opoziciji že vseskozi aktiven igralec v sirski krizi.
Sirija se očitno približuje odločilnim tednom, Kofi Anan pa je zamudil zadnjo priložnost za kolikor toliko častno upokojitev. Ko bodo zgodovinarji čez nekaj desetletij analizirali dogajanje v Siriji, se bo njegovo ime gotovo znašlo na seznamu »krivicev«. Tako kot v Bosni, Ruandi, Somaliji, Darfurju ... Kismet?
