Proslavljajte, trošite in se nikar ne spominjajte!

Ko je kitajska vlada konec marca objavila, da bodo prvomajski praznik z enega dneva podaljšali na tri dni, ki jih bo mogoče združiti s koncem tedna, so si ljudje to nepričakovano odločitev tolmačili kot potrebo oblasti, da spodbudi turizem in domačo porabo.

Pravzaprav je to bila potreba kitajskega političnega vodstva, da odvrne ljudi od spominov.

V podaljšane praznike je bil namreč zajet tudi današnji dan, dan 100. obletnice gibanja 4. maja. Čeprav je to bil zgodovinski trenutek, ko se je Kitajska končno obrnila od tradicionalnih vrednot, ki so ostale za odpravljenim cesarstvom, k sodobni republiški ureditvi, je ta datum danes znova občutljiv.



Tako kot vedno, kadar gre za zgodovinske dogodke, se tudi tukaj pojavlja vprašanje njegovega konteksta. Kako naj si tolmačimo gibanje, ki se je rodilo na istih pekinških univerzah, na katerih se je spomladi 1989 začel val prodemokratičnih protestov, ki so jih nato 4. junija tistega leta zadušili s tanki in kroglami? In kaj reči današnjim študentom in mladini, ki počasi izgublja zaupanje v komunistično partijo in upanje, da bo ta izpolnila obljube? Kako utišati vse več intelektualcev, ki niso pripravljeni privoliti v nenapisano koalicijo s partijo in državnim kapitalom, temveč čedalje pogosteje in glasneje kritizirajo politiko predsednika Xi Jinpinga ter obnavljajo zahteve, ki so jih njihovi predhodniki postavili natanko pred stoletjem?

Včerajšnje zahteve

Četrtega maja 1919 se je več kot 4000 študentov z univerz Yanching in Beida ter drugih šol po ulicah Pekinga napotilo proti Vratom nebeškega miru oziroma Tiananmenu, pred katerim takrat še ni bilo trga. Zahtevali so razveljavitev ponižujoče versajske mirovne pogodbe, s katero so po koncu prve svetovne vojne dele kitajskega ozemlja, do katerih je imela do takrat pravico poražena Nemčija, prepustili Japonski.



Pekinški študenti so pred 100 leti zahtevali tudi ustanovitev svojega sindikata in spoštovanje novega sistema vrednot, za katerega se je že nekoliko prej zavzemalo tudi »gibanje nove kulture«, v središču pa sta bila »Mr. De« in »Mr. Sci« – demokracija in znanost. Vse te zahteve so odmevale po Trgu nebeškega miru pred tremi desetletji, ko so mladi intelektualci zatrdili, da nadaljujejo duha »gibanja 4. maja« in da z globoko moralno odgovornostjo do domovine nasproti mavzoleja voditelja Mao Zedonga postavljajo kip svobode, to pa počnejo za dokončno vzpostavitev sodobne družbe, svobode govora in tiska, demokratične transparentnosti in večglasja.

Današnje dolžnosti

Prav zaradi te usklajenosti gibanj – tistega iz leta 1919 in tistega iz leta 1989 – so Kitajci dobili večdnevno proslavljanje mednarodnega praznika dela, da bi se čim dlje zadržali na izletu in jih ne bi obšla skušnjava, da bi si sami tolmačili daljno in bližnjo preteklost. Namesto njih je to storil Xi Jinping. Stoto obletnico gibanja 4. maja je zaznamoval v torek, in to z govorom, v katerem je današnjo mladino pozval, naj obnovi konfucijanski pristop do kolektiva. »Ozko pojmovanje samega sebe,« je dejal, »je treba vgraditi v širši kontekst države.«



»Kitajska mladina mora ohraniti duha 4. maja in obnovo kitajske nacije sprejeti kot dolžnost,« je Xi sporočil iz Velike palače narodov. Dogajanje izpred 100 let je torej obrazložil kot enopomensko domoljubje brez primesi politične prosvetljenosti in brez vsakršne kritičnosti do oblasti.

Namesto tega je poudaril, da mora mlad človek danes ostati neomajen, ko gre za zunanje izzive, da mora zavrniti zapeljivo roko oportunizma in da o sebi ne sme nikoli pomisliti, da je najpametnejši. »Razmišljajte, od kod prihaja vaša sreča in kako se boste zanjo oddolžili s hvaležnim srcem,« je v nasprotju z duhom gibanja 4. maja sporočil Xi. »Zahvalite se partiji, državi, družbi in narodu.« Oziroma z drugimi besedami: danes ne potrebujete več gibanja. Bodite po konfucijansko dobri otroci. Trošite, praznujte in se ne spominjajte prelivanja krvi.