Tiskane izdaje
New York – Michael Johnson je bil verižni kadilec. Ne samo da je pljučnega raka odganjal s tobačnim dimom, umrl je skoraj dobesedno s cigareto v ustih. Njegova zasvojenost je trajala dvajset let, zaradi prikrivanja nevarnosti kajenja pa je porota drugo največje tobačno podjetje v ZDA oglobila za skupaj 23,6 milijarde dolarjev.
»Ko so prvič prebrali razsodbo, sem slišala 'milijoni' in sem bila resnično vesela. Potem me je odvetnik obvestil, da se motim in da gre za milijarde. Bilo je resnično neverjetno,« je dejala Cynthia Robinson, ki je v imenu pokojnega moža tožila R. J. Reynolds Tobacco. Njen mož je cigarete znamke Kool kadil od svojega trinajstega leta, na dan je porabil do tri zavojčke in si je pogosto cigareto prižigal z ogorkom prejšnje. Leta 1996 je pri komaj 36 letih umrl zaradi pljučnega raka.
Dvom o znesku
Porota je po dveh dneh razprav sklenila, da mora tobačno podjetje njej in dvema otrokoma pokojnega (hčeri in sinu iz njegove prejšnje zveze) plačati 16,3 milijona dolarjev odškodnine, poleg tega pa še 23,6 milijarde dolarjev dodatne globe, kar je največja tovrstna kazen za posameznega tožnika v zgodovini Floride. Za kako visoko vsoto gre, kaže podatek, da je prejšnji teden Reynolds American, starševsko podjetje R. J. Reynolds Tobacco, napovedalo nakup tretje največje ameriške tobačne korporacije Lorillard Tobacco, za katero bo odštelo 25 milijard dolarjev.
Po besedah J. Jefferyja Raborna, podpredsednika tobačnega velikana, gre za primer »zbezljane porote«, znesek pa je »skrajno pretiran in nedopusten po zakonih in ustavi države«.
V izjavi za javnost je zapisal, da je razsodba »presegla meje razumnosti in poštenosti ter je popolnoma neskladna s predstavljenimi dokazi«. Zato je podjetje že napovedalo, da se bo pritožilo, pravni strokovnjaki pa so prepričani, da bo sodišče uslišalo njihovo pritožbo.
»Nihče ne verjame, da bo ostalo pri izrečeni kazni,« je dejal Richard Daynard, profesor prava na Univerzi Northeastern v Bostonu in predsednik organizacije Projekt odgovornosti tobačnih izdelkov, ki preučuje, spodbuja in koordinira tožbe proti tobačni industriji ter spodbuja omejevanje porabe tobaka. Vrhovno sodišče načeloma ne dopušča glob, s katerimi kaznujejo nedopustno vedenje podjetij in posameznika, ki močno presegajo odškodnine, namenjene žrtvam takšnega ravnanja.
Po besedah Daynarda je običajno razmerje med obema manjše od deset proti ena, kar pa kljub vsemu pomeni, da bi vdovi Robinson po koncu pravdanja lahko ostalo več kot 150 milijonov dolarjev. Neil Vidmar, profesor prava na Univerzi Duke v Severni Karolini, je previdnejši in opozarja, da pritožbena sodišča pogosto globe znižajo na en- ali dvakratnik odškodnin. Takšen je bil primer razlitja nafte na Aljaski s tankerja Exxon Valdez, ko je sodišče prvotno kazen z 2,5 milijarde znižalo na pol milijarde dolarjev.
Kazen za zavajanje
Predstavniki skupin za boj proti kajenju so odločitev floridske porote navdušeno podprli in jo označili za opomin na dolgoletno oglaševalsko kampanjo tobačne industrije, s katero je ta nagovarjala otroke in pri tem skrivala resnico o svojih izdelkih. »Analitiki z Wall Streeta radi govorijo, da je sodna izpostavljenost tobačne industrije obvladljiva. Toda razsodba kaže, da je tveganje precej višje, kakor so ga analitiki pripravljeni priznati vlagateljem,« meni Vince Willmore, tiskovni predstavnik kampanje Otroci brez tobaka.
»Porota je želela sporočiti, da tobačna industrija ne more še naprej lagati Američanom in vladi o zasvojenosti, ki jo povzročajo cigarete, in o smrtonosnih kemikalijah v njih,« je poudaril Christopher Chestnut, eden od odvetnikov, ki sta zastopala Cynthio Robinson. Po njegovih besedah pokojni Johnson »ni mogel nehati, kadil je celo na dan, ko je umrl«, zato ni šlo za zbezljano, ampak pogumno poroto.
Tožba je bila sprva del skupinske pravde, ki so jo v imenu številnih kadilcev proti tobačni industriji vložili leta 1994 na Floridi. Tudi takrat je porota prisodila v korist tožnikov in zahtevala plačilo 145 milijard dolarjev globe. Vrhovno sodišče je leta 2006 razsodbo zavrnilo, saj da je skupinska tožba združevala preveč različne primere. Toda hkrati je sklenilo, da lahko kadilci in njihove družine tožijo posamično, pri čemer je dovolj, da dokažejo le zasvojenost in vzroke za bolezen ali smrt. To je olajšalo sodno pot in sprožilo vrsto posameznih tožb.
