Prva obletnica okupacijskega gibanja

New York − Na ulice New Yorka so se danes spet zgrnili protestniki, ki so prišli praznovat prvi rojstni dan gibanja Okupirajmo Wall Street. Potem ko je v zadnjem letu policija po vsej državi postopno izgnala vse »okupatorje«, ki so zasedali javne prostore, je gibanje tudi zaradi notranjih razprtij izginilo.

A družbene razmere, ki so bile vzrok za lanske proteste, ostajajo enake, opozarjajo politologi. »Zakaj se vračamo na Wall Street? Zato, ker tisti en odstotek hoče vse in se brez boja noče odpovedati ničemur. Gospodarski položaj je približno tako slab, kot je bil pred enim letom, in veliko, veliko ljudi živi v negotovosti,« je danes povedal tiskovni predstavnik gibanja Okupirajmo Wall Street Bill Dobs. Tudi profesor politologije na newyorški univerzi Columbia Dorian Warren pravi, da okoliščine, ki so porodile gibanje, ostajajo nespremenjene: državo pesti revščina, brezposelnost je še vedno velika, veča se socialna razslojenost, denar pa ima čedalje večji vpliv na politiko. Zato ima po njegovem mnenju gibanje še vedno velik potencial.

Toda po tem, ko je 15. novembra lani newyorška policija pregnala še zadnje »okupatorje« iz zasebnega parka Zuccotti, ki leži med »ničelno točko« in razvpito uličico Wall Street, je gibanje poniknilo. Najprej so se aktivisti še srečevali, a kaj kmalu so nastali notranji razdori. Nekateri so se zavzemali za odločnejši in bolj nasilen odgovor na preganjanje policije, drugi so se ukvarjali s financami, tretji so razmišljali, kako bi povečali vpliv na politično odločanje v državi. »Preusmeritev njihove energije navznoter ni bila konstruktivna,« pravi profesor novinarstva na newyorški univerzi Columbia in avtor knjige o gibanju Todd Gitlin.

»Na lepem nismo več govorili o resničnih vprašanjih, ampak smo se pogovarjali drug o drugem,« je za agencijo AP povedal Pete Dutro, izdelovalec tetovaž, ki je nekoč skrbel za blagajno newyorških »okupatorjev«. V njej je ostalo še približno 85.000 dolarjev, ki pa so zaradi sporov med samooklicanimi voditelji gibanja »zamrznjeni«. »Naši sestanki so se sesuli pod lastno težo. Začeli smo se ukvarjati s finančnimi vprašanji. Postali smo birokrati,« samokritično priznava 26-letna Marisa Holmes, ki je bila lani med prvimi na prizorišču.

Gibanje se ni vključilo v predvolilni boj

Večina protestnikov, ki so se danes odpravili po ulicah Manhattna, je bila bolj optimistična. »Po mojem je ostalo še veliko upanja, saj smo tako dolgo preživeli. Je pa res, da ljudi preveva občutek o izgubljeni priložnosti. Dojemajo, da ne moremo več okupirati javnih prostorov, kakor smo jih lahko prej,« je povedal 27-letni Michael Glazer iz Chicaga, ki je pred enim letom prodal kitaro, da se je lahko pridružil okupaciji na Manhattnu. A nekateri, ki so bili lani zraven, so zdaj stali ob strani. Jon Reiner, ki se je lani jeseni pridružil kar nekaj okupacijam po vsej državi, je za televizijo NBC povedal, da je razočaran, ker se gibanje ni vključilo v predvolilni boj. »To je velika zamujena priložnost. Toliko ljudi mojih let srečujem, ki še vedno letijo na cesto, zato gibanje o tem ne bi smelo molčati. En način, kako ne biti tiho, je, da se v predvolilni tekmi soočiš s kandidati,« je povedal 50-letni brezposelni oglaševalec iz New Yorka. Dodal je, da se še identificira z gibanjem, a da ni več prepričan, ali je to še pravo okolje za izražanje aktivizma.

Gibanje je po besedah Andrewa Sabla, ki predava na kalifornijski univerzi v Los Angelesu, vplivalo na politično diskusijo: »O porazdelitvi gospodarske moči in korupciji na Wall Streetu se je v tej državi molčalo, gibanje pa je to spremenilo.« A je vseeno propadlo, trdi kolumnist Andy Ostroy na spletišču Huffington Post. Po njegovem mnenju so se protestniki preveč usmerili v same zasedbe javnih prostorov in praktične vidike okupacijskega življenja, pozabili pa na širše sporočilo. A tudi to je bilo po njegovih besedah napačno, ker je preveč poudarjalo razredni boj med dobrimi revnimi in zlobnimi bogatimi, premalo pa enakost in pravičnost v družbi. Tretja težava »okupatorjev« je bila, da niso imeli voditelja, saj vsako uspešno prostestno gibanje potrebuje »svoj močni, strastni, artikulirani in prepoznavni obraz in glas«. Ena največjih napak gibanja pa je bila po njegovem mnenju ta, da ni imelo politične strategije, tako kot desničarsko gibanje čajankarjev, ki drži v šahu republikansko stranko in mu je uspelo v letošnjem predvolilnem letu »izvoliti« kar 63 kongresnih kandidatov stare dobre stranke.

Kurnik: Še vedno konflikt med protestniki in elito

Protestno gibanje se je množično mobiliziralo tudi v Sloveniji. Pred letom dni se je več tisoč ljudi, predvsem mladih, odpravilo na ulice Ljubljane, Maribora, Kopra in Nove Gorice. V prestolnici so za nekaj mesecev s šotori celo zasedli ploščad pred ljubljansko borzo. Leto dni pozneje eden od organizatorjev Andrej Kurnik pravi, da konflikt med protestniki ter politično in ekonomsko elito še vedno obstaja. »Ne vem pa, ali se bo še enkrat izrazil na ulici ali v samodestrukciji,« je pesimističen. V prvi fazi, pred enim letom, je gibanje najprej hotelo javno opozoriti na sistemske probleme vse globlje krize, na brezperspektivnost mladih in na težave zastopniške demokracije, ki so jo ugrabile »zlizane« politične in ekonomske elite. V drugi fazi se akcije organiziranega upora nadaljujejo, a so usmerjene na posamezne akcije (recimo oviranje deložacij, ki jih izvajajo banke), ki jih bodo – tako Kurnik – prej ali slej tudi ponovno povezali. Obrata v slovenski politiki v tem času ne opaža: »Še vedno vrtijo staro ploščo zategovanja pasu, čeprav je že jasno, da se je zaradi te politike gospodarstvo skrčilo in kriza poglobila.« Dinamika družbenih sprememb se je zdaj preselila med socialne partnerje, kar je za mlade lahko problematično, recimo pri uvajanju negotovih oblik dela, ker v socialnih partnerjih nimajo pravega zastopnika svojih interesov. Določene dosežke – tudi zaradi protestov – pa je gibanje po njegovem izsililo na evropski ravni: denimo kupovanje obveznic Evropske centralne banke in premike k federalizaciji EU.