Tiskane izdaje
Tunis − Zanimanje za prve demokratične volitve v Tuniziji, državi, ki je s strmoglavljenjem dolgoletnega diktatorja Ben Alija januarja letos sprožila arabsko pomlad, je velikansko. Samo Evropska unija bo na volitve v ustavodajno skupščino, ki bodo 23. oktobra, poslala 150 opazovalcev. Tudi pri samih Tunizijcih zanimanje za volitve ni nič manjše, saj se za 217 sedežev konstituante poteguje več kot 11.000 kandidatov, ki so organizirani v 81 političnih strankah in več sto strankarsko neodvisnih listah. Volitve v Tuniziji naj bi demonstrirale možnost prehoda iz diktature v demokracijo v arabskem svetu in tako postale posnemanja vreden zgled za preostale arabske države severa Afrike in Arabskega polotoka.
Odkar je tunizijski predsednik Zin el Abidin Ben Ali z ženo Lejlo 14. januarja na vrat na nos zapustil Tunizijo in se zatekel v Saudsko Arabijo (kjer je še danes), je ena od najbolj avtoritarnih in skorumpiranih držav severa Afrike doživela pravi razcvet političnega udejstvovanja. Do danes je bilo ustanovljenih 111 političnih strank, od katerih se jih bo 81, večina od teh povezanih v različne koalicije, udeležilo volitev. Med temi ne bo nekdanje državne stranke, Ben Alijevega Ustavnega demokratičnega združenja (RCD), saj je stranko, ki je v času svojega razcveta štela več kot dva milijona registriranih članov, nova oblast že spomladi prepovedala in sodno razpustila.
Od sobote, ko se je uradno začela tri tedne trajajoča predvolilna kampanja, so plakatni prostori v prestolnici Tunis in drugod po državi polepljeni s podobami kandidatov in strank. Kljub bližini volitev javnomnenjske raziskave kažejo, da je približno polovica od okoli sedmih milijonov volilnih upravičencev še vedno neodločena. Navzlic tako rekoč nepreštevni množici nastopajočih strank dajejo ankete javnega mnenja največ možnosti za relativno zmago zmerni islamistični stranki En Nahda (Preporod), ki naj bi zbrala petino ali okoli 20 odstotkov glasov. En Nahda po lastnih zagotovilih pripada zmernemu islamu in je po usmeritvah sorodna stranki Pravičnost in razvoj (AKP) turškega premiera Recepa Tayyipa Erdogana.
V ospredju zmerni islamisti
En Nahda se na volitve odpravlja s karizmo oporečniške stranke, ki je bila ustanovljena leta 1981 in je sprva legalno delovala v okviru tunizijskega političnega sistema, kmalu po volitvah leta 1989, na katerih je dobila 17 odstotkov glasov, pa jo je Ben Alijev režim prepovedal. Njen karizmatični voditelj Rašid Ganuši se je spomladi vrnil iz Londona po več kot dveh desetletjih izgnanstva. Svojo kampanjo je stranka začela v soboto na zborovanju v mestu Sidi Buzid, torej prav tam, kjer se je 17. decembra lani protestno sežgal 26-letni Mohamed Buazizi, prodajalec sadja in zelenjave z diplomo v žepu, in tako zanetil tunizijsko jasminovo revolucijo, ki se je v naslednjih tednih in mesecih kot požar razširila po arabskem svetu. Po mnenju Rašida Ganušija bi bila vsaka vlada, v kateri ne bi sodelovala tudi En Nahda, »šibka«.
Med političnimi strankami, ki jim ankete namenjajo znaten delež glasov, je na drugem mestu levosredinska Napredna demokratska stranka, ki ji raziskave pripisujejo okoli 10 odstotkov glasov. Po mnenju analitikov bo glavni spopad za 217 sedežev ustavodajne skupščine potekal med strankami, kakršna je En Nahda, ki se zavzemajo za večjo vlogo islama v javnem življenju, in med sekularno usmerjenimi strankami, kakršna je Napredna demokratska stranka, ki menijo, da je mesto religije v mošejah.
Leto dni za novo ustavo
Ustavodajno skupščino bodo smeli voliti tudi Tunizijci v tujini, za katere je v konstituanti rezerviranih 19 sedežev. Po dogovoru, ki ga je po dolgotrajnih pogajanjih pred volitvami doseglo 11 največjih strank – med katerimi je, mimogrede, tudi Komunistična delavska stranka (PCOT) –, bodo poslanci ustavodajne skupščine imeli na voljo leto dni, da napišejo in sprejmejo novo ustavo. V skladu z dogovorom bo sedanja prehodna vlada odstopila takoj, ko bo ustavodajna skupščina izvolila začasnega predsednika, ta pa bo nato imenoval začasno vlado. Prve redne parlamentarne volitve bodo tako potekale najpozneje čez leto dni.
Razmah politične dejavnosti po odhodu Ben Alija je na drugi strani pospremilo pešanje gospodarstva. Spomladi je Mednarodni denarni sklad Tuniziji napovedal 1,3-odstotno gospodarsko rast, zdaj pa bo vlada vesela, če bo letošnja rast enoodstotna. Med gospodarskimi dejavnostmi je doživel močan padec predvsem turizem, ki je osrednja gospodarska panoga in hkrati poglavitni vir delovnih mest. Prihodki od turizma so se v prvih devetih mesecih letošnjega leta v primerjavi z enakim lanskim obdobjem zmanjšali za 40 odstotkov, število gostov pa za 35 odstotkov. Ustvarjanje novih delovnih mest bo ena od najpomembnejših nalog nove začasne vlade, saj se je stopnja brezposelnosti, ki je tik pred Ben Alijevim odhodom znašala 14 odstotkov, povzpela na 19 odstotkov.
