Prvi izpuščeni so bili morilci in roparji

Rim – Pred vsemi zapori v Italiji so se včeraj in v torek zbirali tisoči ljudi. Matere, žene, otroci, bratje in sestre obsojencev, ki jim je zakon o pomilostitvi odprl vrata celic. Nekateri so nosili napise z zahvalami papežu Janezu Pavlu II., ki je bil pobudnik zakona, nekateri so skakali od sreče, drugi so jokali. Veliko zapornikov je prišlo skozi težka vrata z velikimi črnimi polivinilastimi vrečami, pa jih ni čakal nihče. Zapili so se v prvi beznici, se stepli in razbijali, pred polnočjo so že vrnili v svoje celice.

Italijani z zelo mešanimi občutki spremljajo nenavadno hitro uresničevanje zakona o pomilostitvi in jim tudi ni čisto jasno, zakaj je treba po štirih letih, odkar je papež Janez Pavel II. sprožil akcijo za odpiranje zaporov, vse narediti na juriš, brez priprav, ne da bi kdo pomislil, kam bodo odšli še včerajšnji zaporniki in kaj bodo počeli. Občine, kjer so zapori, so jim dale bon za kosilo v gostilni, avtobusno vozovnico in telefonsko kartico za pet evrov. Državo stane cela akcija 30 milijonov evrov.

Tudi cerkvene strukture, ki so pomilostitev načelno najglasneje podprle, saj je bila papeževa, so zdaj zmedene. Karitas je dobila na grbo na tisoče ljudi, ki nimajo kam, okolica jih ne sprejme. Tisti, ki je šel za rešetke, ker je koga zverinsko ubil, pač ne more pričakovati dobrodošlice.

Italijanski časniki so se najbolj razpisali o prvih treh izpuščenih in o prvih, ki so se čez nekaj ur že vrnili za rešetke. Prvi je na prosto prikorakal Stefano Fontolan, leta 1998 obsojen na 14 let zapora zaradi naklepnega umora. Svojega prijatelja je tedaj najprej ustrelil, potem pa zažgal. Tisti prijatelj menda ni plačal zapitka v baru, poleg tega pa je prosjačil za heroin.

Več o tem si preberite v današnji tiskani izdaji Dela.