Prvo turško opravičilo za genocid

Erevan/Ankara - Blizu 200 turških akademikov, pisateljev in umetnikov se je Armencem prek interneta opravičilo za pokol leta 1915, ko je otomanska vojska pobila poldrugi milijon njihovih rojakov. V opravičilu so zapisali, da jim vest ne dovoli zanikati »velike katastrofe«, ki je tedaj zadela armenski narod. Zato delijo bolečino »armenskih bratov in sester« in se jim opravičujejo za storjeno zlo. Avtorji opravičila turško javnost pozivajo, naj se pridruži njihovi peticiji. Toda turški premier Recep Tayyip Erdogan je potezo že razglasil za nesprejemljivo.

Peticija, katere pobudnik je bil Cengiz Aktar, profesor na istanbulski univerzi Bahcesehir, besede genocid, ki je v Turčiji kajpak prepovedana, seveda ne omenja. Nekateri intelektualci avtorjem opravičila zato očitajo, da očitno niso imeli dovolj poguma, da bi jo uporabili. Večina drugih ne deli takšnega mnenja. Strinjajo se s pobudo, saj ne žali nikogar, pove pa tako rekoč vse - Armencem in tudi turški vladi, ki še vedno vztraja, da je stvar veliko preobčutljiva, da bi jo bilo mogoče rešiti na hitro in kar prek interneta.

»Nismo zakrivili nobenega zločina! Zato se nimamo za kaj opravičevati!« je denimo izjavil premier Erdogan, ki je prepričan, da so avtorji opravičila s tem v bistvu izničili pozitivne korake, ki jih je v tej smeri že storila Turčija. Erdogan opozarja, da je to tema, ki jo morajo najprej razčistiti predvsem zgodovinarji.

Gregory Stanton, predsednik mednarodnega združenja raziskovalcev genocida in vodja organizacije Genocide Watch, je seveda drugačnega mnenja. Prepričan je, da bi turška vlada morala čimprej priznati genocid nad Armenci. To je po njegovem edina možna pot, ki bi Ankaro in Erevan rešila tega težkega bremena preteklosti. To bi zdajšnja vlada v bistvu zlahka storila, saj sama v resnici ni kriva za otomanske pokole med prvo svetovno vojno. To bi bilo zelo zdravo zanjo. Zgledovati bi se morala po Nemcih, ki je priznala nacistične zločine, Ankari svetuje Stanton.

Avtorji opravičila so bili pravzaprav izjemno pogumni. Turški nacionalisti omenjanje genocida nad Armenci namreč še vedno štejejo za izdajo države. Nobelovca Orhana Pamuka so zaradi tega hoteli postaviti kar na zatožno klop, novinar armenskega rodu Hrant Dink pa je omenjanje genocida nad Armenci januarja lani v Istanbulu plačal celo z življenjem.

Zanimivo je, da je skupina armenskih pisateljev in intelektualcev le nekaj dni pred objavo omenjenega opravičila poslala odprto pismo turškemu predsedniku Abdullahu Gülu in ga pozvala, naj prizna genocid nad Armenci. V imenu miru med narodoma, ki ju to strašno zgodovinsko breme deli že skoraj stoletje.

Abdullah Gül je septembra letos kot prvi turški predsednik doslej namreč že obiskal Armenijo. Mnogi so to potezo, ki jo je spodbudila tudi kvalifikacijska nogometna tekma med Armenijo in Turčijo v Erevanu, ocenili kot prvi korak k normalizaciji odnosov med državama. Ankara in Erevan namreč nimata diplomatskih odnosov, meja pod Araratom pa je še vedno zaprta in ostaja torej edina meja v Evropi, ki je ni mogoče prestopiti.

Predsednik združenja armenskih pisateljev Levon Ananjan pravi, da njihovo pismo Gülu in opravičilo turških intelektualcev na internetu dokazujeta, da je zdajšnji zid med državama mogoče podreti in da državi le začenjata priznavati druga drugo. V Erevanu so zelo zagreti za normalizacijo odnosov z veliko sosedo, toda uradna Ankara, kot kažejo tudi Erdoganove izjave, za zdaj še vedno trmasto vztraja pri svojem. (Iz petkovega tiskanega Dela)