Tiskane izdaje
Tista prva, ki jo je takoj, ko je Putin stopil na rdečo preprogo, zagledal Zahod, je bilo prijateljstvo med velikima sosedama in napovedano podpisovanje 20 gospodarskih sporazumov v vrednosti sedem milijard dolarjev.
Tista najmanjša, ki se je ne da več odpreti in v kateri se skriva jedro kitajsko-ruskih odnosov, pa je skupek rivalstva med dvema silama, ki se dotikata ne le vzdolž 4300 kilometrov dolge meje, temveč tudi na številnih drugih območjih Azije, na katerih gojita podobne ali enake ambicije po lastni prevladi.
Nihče ne trdi, da se bodo med dvodnevnim Putinovim bivanjem na Kitajskem takoj odprle vse babuške in načela vsa vprašanja, celo tista, najbolj kočljiva, ki zadevajo strateško rivalstvo, vendar bo tudi tokrat skozi protokolarni dekor, poln simbolov prijateljstva, čutiti večplastne odnose. Srečanja med Rusi in Kitajci v vsej zgodovini nikoli niso bila enostavna, še zlasti pa ne morejo biti preprosta v današnjem zapletenem svetu.
Opazovalci, ki radi posegajo po kronološki logiki, poudarjajo, da je Kitajska prva država, ki jo je Putin obiskal, potem ko je napovedal, da bo po koncu mandata Dmitrija Medvedjeva znova postal ruski predsednik, za kitajske analitike pa je to manj pomembno od druge koincidence: to je prva pot ruskega premiera v tujino, odkar je pozval k ustanovitvi Evrazijske skupnosti.
Čeprav se je v zahodnih medijih to prebralo kot ruski poskus obnovitve Sovjetske zveze oziroma oživitve bloka, ki bo stal nasproti evropskemu in ameriškemu bloku, so analitiki v Pekingu takoj razumeli, da Moskvo veliko bolj skrbi prav tisto, kar je Putin opisal v svoji duhoviti pripombi o ruski babuški: to, da bo Kitajska v kratkem postala globalna velika sila, ki bo z obilico dolarjev v žepu lahko svoje juane vsiljevala po vsej osrednji Aziji, po kateri bo kupovala energijo, zemljo, vodo in vse druge atribute dolgoročne prevlade.
Usklajevanje temperature
A med Putinovimi srečanji s premierom Wen Jiabaom in predsednikom Hu Jintaom verjetno ne bo veliko govora o bodoči zamenjavi z Medvedjevom, ki jo imajo Kitajci dosledno za »notranjo zadevo Rusije«, pa tudi ne o morebitnem evrazijskem bloku, ki je v določenih delih potencialno v nasprotju z zasnovo razvoja znotraj Šanghajske organizacije za sodelovanje. Ruski premier je v Peking pripotoval v spremstvu 160 ljudi, katerih naloga bo ponovno usklajevanje temperature gospodarskih in političnih odnosov med silama. In čeprav se na politični ravni govori v toplih tonih partnerstva, bo kitajsko-ruska blagovna menjava letos komajda dosegla 70 milijard dolarjev. Za primerjavo naj povemo, da je Kitajska z Ameriko v lanskem letu izmenjala za 450 milijard dolarjev blaga, in to kljub političnim nesoglasjem v zvezi s tečajem juana, oboroževanjem Tajvana, arabskimi »jasminovimi revolucijami« in predvsem prevlado v Južnem kitajskem morju. Z velikimi prijatelji Rusi azijska sila šele načrtuje, da bo do leta 2015 obseg trgovine povečala na 100 milijard dolarjev, nato pa do leta 2020 na 200 milijard dolarjev.
Eno od vprašanj, v zvezi s katerim tudi tokrat ne pričakujejo ustrezne rešitve, je cena plina, ki si ga Kitajska želi kupovati od Rusije. Sporazum, o katerem se že dolgo pogajajo, bi lahko omogočil dobavo 70 milijard kubičnih metrov ruskega plina na leto, in to v prihodnjih 30 letih, vendar z nobene strani ni nikakršnega znamenja, na podlagi katerega bi lahko sklepali, da je kitajsko pojmovanje cene zdaj kakor koli bliže ruskemu, kakor je bilo pred tremi leti, ko je bil podpisan okvirni dogovor med Gazpromom in kitajsko državno družbo. Državi se medsebojno obtožujeta politizacije energetskega sektorja. In medtem ko so v Pekingu prepričani, da je prav plin strateško orožje ruskega političnega vodstva, s katerim malo izsiljujejo Kitajsko, malo EU in na vso moč Ukrajino, v Moskvi opozarjajo, da so vse kitajske družbe ne le državne, temveč povsem spominjajo na partijski politbiro s trdno strukturo in neprožnim načinom pogajanja in odločanja.
Sicer pa je ruska stran napovedala, da se Putin osebno o tem ne namerava pogovarjati s kitajskimi gostitelji, kitajska stran pa je dala vedeti, da se dobava plina ne bo začela leta 2016, kakor je bilo prvotno dogovorjeno.
Če vse skupaj opazujemo od največje babuške proti manjšim, se kitajsko-ruski odnosi približujejo točki, na kateri se spopadejo strateški interesi dveh sil. A za zdaj se vse opazuje z očmi velike babuške in vse je videti skorajda idilično. Kitajci so opazili edino to, da je njihovo partijsko vodstvo obsedeno s tem, da se na račun Vladimirja Putina nikoli ne izreče nikakršna kritika, čeprav sicer tukajšnji državni mediji ne poznajo nikakršnih zadržkov, kot gre za napade na, denimo, Baracka Obamo, Nicolasa Sarkozyja ali Angelo Merkel. Ali se tako vedejo zaradi ljubezni ali zaradi strahu, pa lahko ugibamo, medtem ko se ena za drugo − od največje do najmanjše − odpirajo babuške.
