Putin uporablja sodišča
 za osebno maščevanje

Strasbourg - »Ko si sedem let v ječi, dobiš občutek, da se ti je nebo poveznilo na glavo,« je Andreasu Grossu zaupal Mihail Hodorkovski, ki je kljub dolgi zaporni kazni, kot je v pogovoru za Delo dejal Švicar, še vedno poln energije in življenjske moči.

Med vašim obiskom v Moskvi srečanja z Mihailom Hodorkovskim ni bilo v uradnem programu. Kako to, da sta pozneje vendarle prišla do njega?

To je bilo res nadvse pozitivno presenečenje, saj tujcev ne puščajo k njemu. In tudi sicer je režim obiskov zelo strog. S kolegom Frundo sva se v pisarni ministra za pravosodje pogovarjala s šefi vseh zaporov v Rusiji. Ker je bil v programu tudi obisk zaporov v Moskvi, sva vprašala, zakaj ne bi smela obiskati Mihaila Hodorkovskega. Presenečena sva bila, ko so rekli da. Šele tedaj mi je postalo jasno, zakaj na tem sestanku ni bilo ministra za pravosodje, ampak samo njegov namestnik. Na dlani je, da ni hotel biti vpleten v to in je odločitev o tem raje prepustil svojim podrejenim.

Kakšen vtis je na vas naredil razvpiti zapor Matroska Tišina?

V zadnjih letih so ga prenovili. Zdi se, da so kritike Sveta Evrope v Moskvi vendarle nekoliko zalegle. Zapori v Kazanu, glavnem mestu Tatarstana, kamor sva odpotovala po pogovorih v Moskvi, so v primerjavi z njim v resnici prava katastrofa.

Kakšna je celica Mihaila Hodorkovskega? Je v njej sam?

Ne. V celici so trije. Toda tretji je tistega dne manjkal. Njegov sojetnik je mladenič z dolgimi lasmi, ki sedi zaradi goljufije s kreditnimi karticami ali nečesa podobnega. Hodorkovski pravi, da po sedmih letih v ječi dobiš občutek, da se ti je nebo poveznilo na glavo. Toda kljub temu mu je v Moskvi veliko bolje kakor v Sibiriji. Z njim ravnajo korektno. In dovoljeno mu je brati. V celici ima veliko knjig. Med obiskom je bil dobro razpoložen, odprt in zdi se mi, da je bil tistega dne daleč najboljše volje v vsem zaporu.

Je zdrav?

Da. In tudi toplo oblečen. Bil je zelo zadovoljen, da sva ga obiskala. Voljo in moč mu daje tudi dejstvo, da se je odnos javnosti do njegove zgodbe bistveno spremenil. Po prvem procesu je bil namreč še vedno oligarh, ki je kradel in goljufal, zdaj pa ga že dve tretjini Rusov šteje za junaka in žrtev. Uradna politika je v Rusiji očitno zelo kratkovidna. S svojim ravnanjem si namreč sama ustvarja opozicijo in sovražnike. Povedal sem mu, da je nemški radio nedolgo tega pripravil enourno oddajo o njem. O šoli, ki jo financira. O tem, koliko je vložil v rusko civilno družbo. O tem, kako pomaga revnim otrokom. Bil je v resnici dobre volje. Nobene depresije ali žalosti ni bilo zaznati.

Kakšno je njegovo mnenje o sodnem procesu?

K njemu sva prišla po srečanju s predsednikom vrhovnega sodišča Lebedevom. Ta je name naredil dober vtis. Ko sem kritiziral proces proti Hodorkovskemu, je odvrnil: 'Zakaj kritizirati proces, ki v bistvu še ni končan?' Sodba namreč še ni pravnomočna, saj se je obramba pritožila. Imel sem občutek, da je predsednik vrhovnega sodišča mož, ki Strasbourg sprejema kot referenco. Z vsemi merili, ki jih ta postavlja ruskemu pravosodnemu sistemu. Hodorkovskemu sva nato posredovala nekaj misli s pogovora z njim. Dobil sem vtis, da pritožba zoper sodbo ni brez možnosti. Da obstaja upanje. Hodorkovski je bil seveda bolj skeptičen. Prepričan je namreč, da bo tudi ta pritožba zavrnjena, saj gre za zrežiran politični proces, ki nima nič skupnega z resnico in pravico.

Takšnega mnenja je bila tudi Sabine Leutheusser-Schnarrenberger, nekdanja poročevalka Sveta Evrope o zadevi Jukos, zdaj pa nemška pravosodna ministrica v vladi Angele Merkel.

Spomnil sem ga na njeno poročilo. Pozna ga. Ni je pozabil in ji je zelo hvaležen. Bila je prva tujka, ki ga je smela obiskati. Tudi zato Hodorkovski spoštuje Svet Evrope, saj je to prva organizacija, ki se je začela resno ukvarjati z njegovim primerom.

Koliko časa ste se smeli pogovarjati z njim?

Kakšnih petnajst, dvajset minut. In ves čas smo stali. Nihče od paznikov ni predlagal, da bi sedli.

Ga svojci smejo obiskovati?

Mislim, da. Občutek imam, da se oblasti zdaj bistveno drugače obnašajo do njega, kakor so se v prvih mesecih in letih po aretaciji. V primerjavi z zaporom v Kazanu, kjer je 750 zapornikov, je njegova celica pravo razkošje. V Kazanu je v enem samem prostoru nagnetenih petdeset jetnikov. Vodstvu tamkajšnjega zapora sem povedal, da s takšno politiko v bistvu sami povzročajo dvig kriminalitete in agresivnost v družbi. Tako se namreč ne dela z ljudmi. Čeprav je bilo tistega dne 28 stopinj pod ničlo, so morali jetniki eno uro stati na mrazu. Med njimi je bil tudi mladenič, ki je dobil pet let ječe samo zato, ker je trikrat ukradel mobilni telefon. V Moskvi so mi zatrjevali, da nameravajo temeljito reformirati sistem, saj so takšne kazni v resnici nesmiselne, zapore pa sčasoma spremeniti v nekakšne delavnice. Zapornike nameravajo aktivneje vključiti tudi v delo različnih socialnih ustanov.

V Rusiji je vse več političnih procesov in ubojev: umor Ane Politkovske, umor odvetnika Sergeja Magnitskega, proces proti Hodorkovskemu. Kako spremeniti takšno politiko? Evropski parlament je zaradi Magnitskega in Hodorkovskega predlagal sankcije proti Rusiji.

Evropski parlament zelo hitro obsoja države, ki niso članice Evropske unije. Zelo lahko je obsojati, ko ni treba nikomur gledati v obraz. Tudi zato v Moskvi Evropske unije ne ljubijo prav posebej. Ideja o sankcijah ni njihova ideja. To je predlagal že Boris Nemcov, nekdanji podpredsednik vlade, zdaj pa eden od voditeljev opozicije. Ta predlog je pravzaprav kontradiktoren. Zahtevati spoštovanje zakonov in hkrati govoriti o sankcijah nekako ne gre skupaj. Proces proti Hodorkovskemu je Putinov proces, zato je treba sankcionirati Putina. Toda obstaja še boljša pot. Govoriti je treba z njim in mu razložiti, da škoduje predvsem svoji lastni državi, ko sodišča izkorišča za osebna maščevanja in za vojno proti ljudem, ki se mu postavijo po robu. Razumem Nemcova, saj je globoko razočaran. Kar so naredili z njim na silvestrovo, je nedopustno. Petnajst dni je sedel v zaporu brez pravega razloga. Tu je šlo za osebno maščevanje Vladislava Surkova, glavnega kremeljskega ideologa, ki si ga je Nemcov privoščil v enem svojih nastopov.

To je naravnost šolski primer zlorabe oblasti.

Zagotovo. Odnosi z Rusijo bi bili bistveno drugačni, če bi vlade posameznih članic Evropske unije odločneje nastopale v stikih z Moskvo. Pa ne zmorejo tega poguma. Ob večji odločnosti vlad bi se Moskva zagotovo vedla drugače, zato jo radikalni predlogi in resolucije evropskega parlamenta samo še bolj razjarijo.

Kaj torej predlagate?

V Svetu Evrope poskušamo sestaviti nekakšen načrt, definirati korake, okrog 25 jih je, ki jih mora Rusija storiti v naslednjih dveh treh letih, da bi dokončno uresničila obveznosti na področju demokratičnih standardov in spoštovanja človekovih pravic, ki jih je sprejela, ko je leta 1996 vstopila v Svet Evrope. To počnemo skupaj z ruskimi parlamentarci. Rusi seveda trdijo, da so uresničili že skoraj vse, kar pa seveda ni res. Pri tem še posebno odločno vztraja politika, ki zahteva odpravo monitoringa Sveta Evrope. Toda mislim, da se to še ne bo zgodilo prav kmalu. Neuresničenih obveznosti je namreč še kar nekaj.

Zdi se, da uradna Moskva teh obveznosti ne jemlje preveč resno?

Res je. Toda zahodne države tudi ne, saj tudi same čedalje manj spoštujejo lastne vrednote, na katerih pravzaprav temelji demokracija. V zahodni Evropi danes malodane ni države, ki ne bi podpirala diktatorskih režimov v Tuniziji in Egiptu. Je kdo kdaj kaj javno rekel zoper Ben Alija ali Mubaraka? Nikoli. To je neresno. Zato tudi tako medle reakcije Bruslja in podpora tunizijski in egiptovski javnosti, ko je tam izbruhnila revolucija. Tudi ruska politična nomenklatura zelo dobro vidi, da Zahod samo govori o vrednotah, v resnici pa jih ne jemlje resno. Zato bi moral Zahod dajati več dobrih zgledov drugim. Slabih zgledov je namreč že kar preveč. Poglejte na primer tajne operacije Cie na evropskih tleh, ko so vsi čez noč pozabili na vladavino prava in človekove pravice. In dovolili mučenje jetnikov.

Zdi se, da se ruska zgodba že ponavlja tudi na Madžarskem. Z novim medijskim zakonom.

Ker zdaj pogosteje potujem v Rusijo, sem bil nadvse presenečen, koliko časopisov pravzaprav izhaja v Moskvi. V nasprotju z Bakujem, na primer, kjer je časopisov zelo malo. Midva na primer z lahkoto ustanoviva časopis z naklado tja do 20.000 izvodov. In piševa kar koli. Časopisi z naklado manj kot 50.000 izvodov Kremlja sploh ne zanimajo. Ker z njimi ni mogoče vplivati na javno mnenje. Če pa ima časopis milijonsko naklado, se začnejo problemi. Posegi, cenzura in tudi umori. Na Madžarskem so šli v povsem drugačno smer. Tam so se naenkrat zbali celo medijev z najnižjo naklado. In tudi svobodnih gledališč, ki so čez noč izgubila državno podporo.

Kar je seveda popoln absurd.

Znanega madžarskega pisatelja Györgya Dalosa to dušenje svobode spominja na načrtno dodajanje dioksina v hrano. Medijski zakon je le vrh ledene gore. Zdi se, da vladajoči Fidesz ne razume demokracije. Če na volitvah dobiš 53 odstotkov glasov, to še ne pomeni, da si dobil monopol nad vso državo. Demokracija namreč pomeni delitev oblasti, premier Orban pa javno govori, da razdeljenosti družbe ni mogoče preseči z večjo pluralnostjo političnega prostora, ampak zgolj z unipolarnostjo. Z enostrankarskim sistemom, z enim centrom, z odločanjem v ozkih elitističnih krogih. To je nevarno. Zdi se, da se Evropa sploh ne zaveda pasti, v katero jo tako zapeljivo pelje Madžarska.