Tiskane izdaje
Tal Rifat – Na ravni in od raket luknjasti cesti, ki od Azaza vodi proti Tal Rifatu, so večje skupine ljudi v petek zjutraj panično mahale proti redkim avtomobilom. »Bombardirajo! Bombardirajo! Pomagajte nam!« so vzklikali utrujeni, prestrašeni in prašni otroci, ženske in moški. Mesto so že od prejšnjega večera obstreljevale vladne sile.
Ljudje so, bolj ali manj brezglavo, bežali iz mesteca Tal Rifat, ki leži na obrobju Alepa. Le šest kilometrov iz mesteca nizkih hiš, značilnega belega peska in številnih bombnih kraterjev leži vladno vojaško letališče, od koder režim predsednika Bašarja al Asada z bombami in raketami dnevno zasipa vsa bližnja naselja. Po Tal Rifatu je padalo celo noč. Iz mesta se je kadilo.
»Raketa je okoli polnoči zadela sosedovo hišo. Trije ljudje so umrli. Naša hiša je poškodovana. Dokler se vojna ne konča, se ne bomo vrnili. Grozljivo je. Vsak dan. Vsak dan nas tolčejo. Umiramo samo civilisti. Zakaj? Kaj smo storili? Moja družina ni nikoli protestirala. Živimo mirno in odmaknjeno,« je zadihano dejal 30-letni Abu Džamil, ki se je skupaj z ženo in štirimi otroci iz Tal Rifata proti turški meji podal sredi noči. Sedli so na motocikel s prikolico in se odpeljali. A dotrajan motor se je pokvaril ravno na točki, kjer je magistralna cesta najbližja vladnemu oporišču v vasici Mengav, v katerem so vojaki in častniki bolj ali manj odrezani od poveljstva, hkrati pa ne izbirajo tarč svojih topniških in helikopterskih napadov. Vsake toliko časa jih napadejo lokalne enote Svobodne sirske vojske, ki pa so preslabo oborožene za zasedbo oporišča.
»Tu ne smemo ostati. Slej ko prej nas bodo opazili in izstrelili raketo. Prosim, odpeljite nas vsaj nekaj kilometrov stran,« je dejal Abu Džamil, ki je v naročju tesno držal v odejo zavitega trimesečnega dojenčka. Naložili smo jih v kombi in jih odpeljali do prvega varnejšega križišča. Medtem je iz nasprotne strani hitro pripeljal avtomobil, poln dobro oboroženih in še bolj bradatih borcev. Na prvi pogled je bilo jasno, da niso Sirci.
Ena raketa, trije mrtvi sinovi
Nad Tal Rifatom se je še vedno vil dim. Raketni napad na mesto, ki ga je v zadnjih dveh mesecih zapustila skoraj polovica prebivalstva, je trajal od poznega večera do jutranjih ur. Na civilne cilje je padlo trinajst raket. Ubitih je bilo najmanj sedem ljudi. Ko smo se približevali mestu, je iz njega – z najbolj nujnimi stvarmi – bežalo vsaj sto ljudi.
V središču mesta, ob železniški progi, se je kljub nevarnosti, da se bo obstreljevanje nadaljevalo, zbrala večja skupina ljudi. Stali so pred hišo Mahmuda al Sabaga, 54, ki jo je v četrtek ob devetih zvečer zadela režimska raketa. Mahmud je v napadu izgubil tri sinove. Tridesetletni Bakri in Muhamed, 25, sta sedela pred hišo. Petnajstletni Abdul Baset je bil v hiši. Takoj so bili mrtvi. Ljudje so se pred hišo, ki jo je raketa prestrelila točno po sredini, zbrali, da možu, ki mu ni uspelo zadrževati solz in ga je pošteno treslo, izrečejo sožalje. »Rad bi umrl. Zakaj ni zadelo mene?! Moji sinovi … Vedno smo bili tiha družina. Nikomur nismo storili nič slabega. Živeli smo svoje življenje. Vsem sorodnikom in sosedom smo pomagali po najboljših močeh. Upali smo, da se bo vojna hitro končala. Zdaj vem, da ne bo tako. Zdaj je vseeno …«
Mahmud je glasno zahlipal. Izgledal je vsaj dvajset let starejši. Njegov rjav obraz je osivel, lica so uplahnila. Za roko je držal edinega preživelega sina, trinajstletnega Hamiza, ki nam je, šokiran in travmatiziran, pokazal ostanke rakete, ki je ubila tri njegove brate. Nato je zajokal. Oče ga je tesno stisnil k sebi.
Mesto duhov
Tal Rifat je, vojni kliše, mesto duhov. Ljudje, ki so ostali v mestu, ker so prerevni ali preveč ponosni, da bi zbežali, se skrivajo za zidovi in, ko se v nebo dvignejo vojaški helikopterji in udari topništvo, v improviziranih zakloniščih. Prašne ulice so prazne. Trgovine so zaprte ali slabo založene. Povsod je mogoče videti sledove bombardiranja. Sesedene hiše. Kraterji. Velike luknje v zidovih. Sežgan avtobus. Prevrnjeni avtomobili. Na mestnem pokopališču je veliko svežih grobov. Sem ter tja čez žalostno mesto s polno hitrostjo, kako značilno, zapelje terensko vozilo Svobodne sirske vojske. Ta obvladuje vse, kar se dogaja v mestu. Toda pri režimskih topniških in zračnih napadih so uporniki nemočni – oboroženi le z lahkim orožjem, nekaj prastarimi minometi ter v domačih garažah izdelanimi topovi in raketometi.
»Ne, pred napadi iz zraka se ne moremo braniti. Mednarodno skupnost že leto dni prosimo za primerno orožje. Govori se, da ga dobivamo iz Saudske Arabije in Katarja, a od tam smo do zdaj dobili le nekaj lahkega orožja in streliva ter denar, s katerim pa orožja – predvsem protiletalskega – ne moremo kupiti. Moški smo žene in otroke večinoma poslali v Turčijo, tu je frontna črta. Ljudje ves čas umirajo. Iz letalskega oporišča lahko kadar koli zadenejo kogar koli. Odvisni smo od njihove milosti. Za nas je najbolj pomembno, da dobimo bitko za Alep. Tam je večina naših borcev. Če nam bo uspelo, bo sever dokončno svoboden, bombardiranje se bo končalo, mi pa bomo lahko krenili proti Damasku,« nam je na sedežu Svobodne sirske vojske povedal v civilna oblačila odeti 26-letni Muhamed Ziad, sicer nekakšen »tiskovni predstavnik« tukajšnjih uporniških enot.
»Prepričan sem, da nas v resnici lahko reši le uvedba območja prepovedi letenja. To bi lahko končalo vojno in, predvsem, zaščitilo civiliste. Dovolj je bilo umiranja. Sirija je v osemnajstih mesecih izgubila več kot 20.000 ljudi,« je medtem, ko smo se vozili po bližnjih podeželskih položajih sirske oborožene opozicije, pravil Muhamed, ki je zaradi protirežimskega delovanja osem mesecev preživel v ječi.
Ko smo po petkovi dopoldanski molitvi, ki se je je v glavni mestni mošeji kljub nenavadno glasnim mujezinovim pozivom, ki so odmevali po zapuščenih ulicah, udeležilo le okoli trideset moških, zapustili nesrečni Tal Rifat, je bila cesta proti Azazu še vedno polna bežečih ljudi. Naš kombi je bil kmalu nabito poln.
