Tiskane izdaje
Radovan Karadžić, politični voditelj bosanskih Srbov v obdobju razpadanja Jugoslavije, se v zgodovino ne bo zapisal kot psihiater (ki se je specializiral za nevroze in depresije), niti ne kot avtor več pesniških zbirk (med drugim pesmaric za otroke) ali kot romanopisec, temveč kot tisti srbski politik, ki je (ob Slobodanu Miloševiću) najbolj odgovoren za zločine, ki so jih različne vojaške in paravojaške enote bosanskih Srbov v prvi polovici devetdesetih zagrešile nad Muslimani in Hrvati, živečimi v Bosni in Hercegovini. Sami zločini so se medtem že vpisali v zgodovino kot največja grozodejstva, ki so bila zagrešena na tleh Evrope po koncu druge svetovne vojne.
Danes 63-letni Radovan Karadžić se je rodil takoj po koncu druge svetovne vojne, 19. junija 1945, v gorski vasici Petnjica na pobočju Durmitorja v Črni gori. Oče Vuk, kmet in čevljar, je prva leta po vojni prebil v zaporu, ker je med vojno sodeloval s četniki, tako da ga je sin Radovan menda spoznal šele, ko mu je bilo že pet let.
S petnajstimi leti se je Karadžić preselil v Sarajevo, kjer je po končani srednji medicinski šoli študiral medicino, specializiral psihiatrijo in se v letih 1974-75 dodatno izpopolnjeval na znani Columbia University v New Yorku. Sprva je delal na psihiatrični kliniki v Sarajevu, sredi osemdesetih pa nekaj let v Beogradu, ko je bil tudi psiholog nogometnega kluba Crvena zvezda.
Zaradi domnevnega prilaščanja javnih (družbenih) sredstev, s katerimi da si je zgradil počitniško hišico na Palah, so ga v drugi polovici osemdesetih priprli, a so ga po enajstih mesecih zaradi pomanjkanja dokazov izpustili na prostost. Po padcu komunističnega sistema je trdil, da ga je že tedaj preganjala »muslimanska udba«. Z ženo Ljiljano, ki jo je spoznal med študijem in je prav tako psihiatrinja, nato odpreta zasebno psihiatrično ordinacijo.
Velikosrbski nacionalist
Karadžić v osemdesetih letih objavi več pesniških zbirk, ima se za intelektualca, toda zaželeni preboj v krog srbske intelektualne elite mu uspe šele, ko se profilira kot velikosrbski nacionalist. Na prigovarjanje akademika Dobrice Čosića, enega od avtorjev razvpitega Memoranduma srbske akademije, ki si za cilj postavi rešitev srbskega nacionalnega vprašanja, se Karadžić vse bolj posveča (velikosrbski) politiki. Z ognjevitimi govori je sicer sodeloval že v študentskem gibanju leta 1968, toda zdaj, julija 1990, ga srečamo med ustanovnimi člani Srbske demokratske stranke (SDS), katere prvi predsednik postane. Na prvih večstrankarskih volitvah v Bosni in Hercegovini postane SDS druga najmočnejša bosansko-hercegovska parlamentarna stranka, šibkejša samo od Stranke demokratične akcije (SDA) Muslimana Alije Izetbegovića.
Na vojaške spopade Slovenije in Hrvaške z JLA se muslimanski in hrvaški poslanci bosansko-hercegovskega parlamenta 15. oktobra 1991 odzovejo s sprejemom Memoranduma o suverenosti in nedeljivosti BiH; srbski poslanci, ki sprejetje memoranduma bojkotirajo, odgovorijo z ustanovitvijo lastnega parlamenta in 9. januarja 1992 formalno razglasijo Republiko Srbsko. Politika enotnosti BiH je bila s tem uradno opuščena, Karadžićev strateški cilj pa postane združitev bosanskih Srbov in hrvaških Srbov (se pravi Srbov v Republiki srbski krajini) z Miloševićevo Srbijo.
Ko Evropska unija in ZDA aprila 1992 mednarodno priznata nekdanjo republiko Bosno in Hercegovino, je to za Karadžića povod za začetek državljanske vojne, v kateri bosanski Srbi zavzamejo okoli 70 odstotkov ozemlja BiH, začnejo dolgotrajno, 44 mesecev trajajoče obleganje Sarajeva ter v operaciji spreminjanja etnične podobe Bosne in Hercegovine z domov preženejo več sto tisoč Muslimanov in Hrvatov.
Čeprav so vojna grozodejstva in zločine nad civilnim prebivalstvom zagrešile vse t. i. vpletene strani, je mednarodna skupnost enotna v oceni, da je predvsem srbska stran odgovorna za to, da je državljanska vojna v BiH z množičnim preganjanjem civilnega prebivalstva (etničnim čiščenjem), sistematičnimi posilstvi predvsem muslimanskih žensk in deklic ter z mučenjem in izčrpavanjem v koncentracijskih taboriščih dobila tako nečloveške, naravnost izrojene poteze. Ko svet obidejo posnetki in fotografije do golih kosti in kože shiranih postav iz taborišča v Omarski, je spomin na holokavst k sreči še dovolj živ, da se mednarodna skupnost zdrzne.
Radovan Karadžić, ki je bil med divjanjem državljanske vojne v letih 1992-1995 predsednik Republike srbske in vrhovni poveljnik njenih vojaških in paravojaških sil, je napade na civiliste ves čas olepševal kot »neizogibne posamične ekscese«, množični beg civilnega prebivalstva prikazoval kot »prostovoljno« opuščanje celih vasi ipd. Spretno je izkoriščal zlasti strah zahodnjakov pred »muslimansko nevarnostjo«: Muslimane v BiH je obtoževal, da želijo pod plaščem enotne Bosne in Hercegovine ustanoviti muslimansko državo v srcu Evrope, v kateri bodo pripadnikom drugih etničnih skupin vsilili muslimanski način življenja.
Leta najhujše vojne vihre v BiH so hkrati leta Karadžićevega političnega zenita. Srečuje se z najuglednejšimi državniki sveta oziroma njihovimi odposlanci, sodeluje na pogajanjih o prekinitvah ognja, svetovni tisk skrbno zapisuje vsako izjavo nekdaj anonimnega psihiatra.
Leta 1995 Karadžićev zaton
Karadžićev nagli zaton se začne leta 1995, ko so hrvaške in muslimanske vojaške enote, za katere sicer velja embargo na uvoz orožja, že dovolj dobro oborožene, da se lahko postavijo po robu enotam bosanskim in hrvaških Srbov, ki orožje že od vsega začetka dobivajo od JLA. Spomladi in poleti 1995 Srbi izgube zajetne dele osvojenih ozemelj v BiH in na Hrvaškem, mednarodno sodišče za vojne zločine na območju Jugoslavije v Haagu pa julija 1995 Karadžića (in vojaškega poveljnika bosanskih Srbov, generala Ratka Mladića) obtoži zločinov proti človečnosti. Istega meseca srbske enote v Srebrenici masakrirajo okoli osem tisoč muslimanskih civilistov. Leta 2000 dopolnjena obtožnica Karadžića bremeni genocida, zločinov proti človečnosti, kršitev vojnega prava in kršitev ženevske konvencije.
Po 12 letih uspešen lov
Z daytonskim sporazumom, ki ga na pobudo ZDA decembra 1995 podpišejo Milošević, Tuđman in Izetbegović, se državljanska vojna v BiH formalno konča, Karadžić pa je dokončno marginaliziran, med drugim zato, ker se kot domnevni vojni zločinec ne sme več potegovati za politične funkcije. Ko julija 1996 haaško sodišče za njim razpiše mednarodno tiralico, mednarodna skupnost pa zagrozi s sankcijami, Karadžić odstopi kot predsednik Republike srbske in ponikne v ilegalo, še vedno pa vleče niti v ozadju. Njegov cilj zdaj slej ko prej postane samostojna država Srbov na ozemlju BiH.
Njegov prehod v ilegalo je začetek dvanajstletnega lova na Karadžića, ki ga nenehno spremljajo dvomi o resnosti prizadevanja, da bi ga ujeli. Kot v posmeh mednarodnemu sodišču za vojne zločine na območju Jugoslavije in njegovi glavni tožilki, Carli Del Ponte, Karadžić leta 2004 izda roman Čudežna kronika noči, leto pozneje pa še knjigo Pod levo dojko stoletja.
