Tiskane izdaje
Atene − Najhujše razmere za priseljence v EU gotovo vladajo v Grčiji, državi, ki jo je pet let gospodarske, politične in družbene krize spremenilo v tretji svet. Ob strašljivem razraščanju neonacizma je agresiven boj proti priseljencem − na pogon rasizma in ksenofobije − postal del grške uradne politike.
Grške oblasti so v zadnjem letu in pol z ulic Aten in drugih večjih grških mest v tako imenovane namestitvene centre, dejansko pa koncentracijska taborišča na podeželju in otokih, pregnale najmanj 80.000 priseljencev. Zakonitih in nezakonitih. Mnoge izmed njih so s posebnimi letali poslali nazaj domov. Največkrat neoziraje se na razmere v državah, od koder so priseljenci prišli v Grčijo, ki je v obdobju 2002-2008 zaradi prepustne meje s Turčijo in (napihnjene) gospodarske rasti, zaradi katere so predvsem gradbeništvo, kmetijstvo in turizem dobesedno hlepeli po ceneni delovni sili, priseljencem ponujala možnost solidnega zaslužka.
A že v času »konjunkture« so bili števili priseljenci žrtve rasističnih napadov in sistematizirane ksenofobije − predvsem v vrstah policije. Grčija je, mimogrede, vse od vstopa v Evropsko unijo, povsem pri dnu lestvice držav po odobrenih azilih. Ko je začela padati, pa se je za priseljence začel pekel. Iz vojne in revščine so prišli v novo, finančno vojno. In, vsaj zanje, še hujšo revščino, kjer so bili vsakodnevno žrtve napadov neonacistov. Ti so medtem postali tretja najmočnejša stranka v državi, kjer je skrajno desna politika postala del političnega in medijskega »mainstreama«.
Sudanec Sulejman Ahmad je v Grčijo iz Darfurja preko Egipta, Sirije in Turčije prišel leta 2010. V letu dni, ki ga je preživel v Grčiji, je na svoji koži doživel vso tragedijo priseljencev v EU. Več mesecev je prebil v zaporu. Večkrat so ga pretepli tako policisti kot ulični rasisti. Policisti so mu grozili s posilstvom. Izgubil je veliko prijateljev. Delal je, a za to ni dobil plačila. Ves čas je spal zunaj ali v zapuščenih zgradbah. Dolgo časa se je iz pristaniškega mesta Patras neuspešno poskušal prebiti v Italijo. Med prijetjem so ga pogrizli policijski psi.
Lani jeseni se mu je po tridesetih urah skrivanja pod tovornjakom uspelo vkrcati na trajekt za Italijo, od koder je tri mesece skrivaj potoval do francoskega Calaisa. Tam se je po nekaj tednih čakanja − ponovno skrit pod tovornjakom − vkrcal na trajekt za Veliko Britanijo, kjer so ga aretirali. Zaprosil je za azil. Vsake toliko časa mi iz Nottinghama, kjer živi v vladnem centru za priseljence, javi, da bo njegova prošnja »slej ko prej odobrena«. A hkrati se ves čas boji, da ga bodo britanske oblasti, ki zaostrujejo politiko do priseljencev, v okviru dublinskega sporazuma II, ki predvideva vrnitev nezakonitih priseljencev v državo vstopa v EU, poslale nazaj v Grčijo. Raje bi se vrnil v Sudan, v moj Darfur, pravi Sulejman. »Grčija je pekel za priseljence.«
Zaradi drugega dublinskega sporazuma so se razmere za priseljence v Grčiji močno poslabšale, hkrati pa so v kot stisnile tudi obubožano državo, ki je bila prisiljena celotno »priseljensko breme« sprejeti na lastna pleča.
»Evropska unija z dublinskim sporazumom II z nami, priseljenci, igra nogomet. Kot žogo si nas podajajo iz ene države v drugo in zapravljajo naš čas,« pravi 20-letni Afganistanec Eltaf, ki je v Grčijo prišel čez Turčijo poleti 2009. Kot množica drugih priseljencev iz Azije in Afrike je pristal na Lezbosu, ki leži povsem blizu Turčije. Grške oblasti so ga nemudoma aretirale in ga vrgle v tako imenovan namestitveni center Pagani v mestecu Mitilini, kjer so vse do zaprtja vladale neznosne, na koncentracijska taborišča spominjajoče razmere, v kar sem se leta 2010 tudi osebno prepričal. Po nekaj mesecih, ki jih je preživel v zaporu na le na videz idiličnem otoku, kjer je pozneje izbruhnil tudi upor in požar, je Eltaf odšel v Atene in od tam v Makedonijo, kjer so ga znova zaprli. Za dva meseca. Čez Srbijo se je prebil na Madžarsko − nazaj v Evropsko unijo. »Obljubljeno deželo«, ki pa je leta 2010 že dodobra potonila v gospodarsko krizo, najvišjo ceno katere plačujejo prav priseljenci iz Azije in Afrike. Tedaj je bil sprejet tudi drugi dublinski sporazum, zato so Eltafu po aretaciji na Madžarskem vzeli prstne odtise. To pomeni, da je za evropski birokratski mlin, ki melje že tako tragične usode ljudi iz tretjega sveta, v Unijo uradno vstopil na Madžarskem.
»Dublinski sporazum me je močno prizadel − vedno znova sem moral bežati in vedno znova so me vračali na Madžarsko. Bili so trenutki, ko sem že povsem izgubil upanje, potem pa so mi na pomoč priskočili prijatelji iz nemške nevladne organizacije Noborder,« je v Mitiliniju, kjer poteka »priseljenski teden«, povedal Eltaf, ki je v Nemčiji dobili politični azil in lahko zdaj svobodno potuje po Evropi. Srečen zaključek njegove zgodbe je izjema in ne pravilo.
