Najmanj štiri silovite bombne eksplozije so v središču Alepa povzročile pravo razdejanje. Odgovornosti za napad na klub častnikov sirske vojske in na bližnji prestižni hotel - med žrtvami so večinoma civilisti - do zaključka redakcije ni prevzel še nihče.
Spopadi v Alepu, kjer tako po mnenju vladnih sil kot tudi upornikov poteka »mati vseh bitk«, ki bo usodno določila prihodnost države, se sicer vsakodnevno stopnjujejo. To dokazuje tudi število žrtev sirskega konflikta, ki je bilo avgusta in septembra višje kot na vrhuncu državljanske vojne v Iraku ali kadar koli v enajstih letih ameriške okupacije Afganistana.
Upornikom pohaja sapa
Vladne sile in uporniki so v zadnjih dneh močno povečali število svojih borcev v mestu, kjer zmanjkuje vode, elektrike, hrane in zdravil. Mednarodne humanitarne organizacije v Alepu - kljub vsak dan hujši humanitarni katastrofi - praktično sploh niso navzoče. Vladno letalstvo ves čas obstreljuje položaje upornikov, ki se večinoma branijo le z lahkim orožjem. Če se je v prvih tednih bitke za Alep zdelo, da se uporniki postavljajo na noge, je danes jasno, da brez (mednarodne) pomoči v orožju ne bodo mogli prevzeti oblasti nad skoraj trimilijonskim mestom, najstarejšim urbanim središčem na svetu, ki je med spopadi utrpelo ogromno škodo.
Poškodovani so skoraj vsi ključni zgodovinski objekti v starem delu mesta. Med drugim tudi znamenita citadela in največja, kar dvanajst kilometrov dolga pokrita tržnica na Bližnjem vzhodu, kjer je minuli konec tedna zgorelo najmanj 500 prodajaln in delavnic. Spopadi v starem delu mesta, ki je na seznamu Unesca, so vse bolj srditi. Pred dnevi je bil uničen minaret znamenite verske šole Al Kiltavija, huje poškodovana je tudi sedem stoletij stara mošeja Al Mihmandar.
»Sirija je muzej islamske zgodovine. Tisti, ki strelja na zgodovino, izstreljuje granato na prihodnost,« je na izrednem srečanju islamskih arheologov v Kairu pred dnevi dejal Valid al Akras, profesor islamske zgodovine in arheologije na univerzi v Alepu, in dodal, da je za uničenje zgodovinskih znamenitosti v Siriji na prvem mestu odgovoren režim predsednika Bašarja al Asada, ki bi jih moral zavarovati. Namesto tega so se tako režim kot uporniki zaradi absurdov sedanjosti spopadli tudi z lastno zgodovino.
A v času množičnega umiranja in odsotnosti upanja, da bi se lahko razmere v Siriji v bližnji prihodnost umirile, je razpravljanje o »neprecenljivi arheološki škodi« etično precej sporno. Še posebej, ko to počne mednarodna skupnost, veliki sokrivec za vse hujše prelivanje sirske krvi.