Tiskane izdaje
Peking – Med Kitajsko, Rusijo in Ameriko že od nekdaj obstaja trikotnik. Tudi zdaj ga je mogoče zaznati v veliki sliki globalnih trenj, tako da bo zanimivo opazovati, kako bodo vse tesnejši stiki med Pekingom in Moskvo vplivali na globalni status Washingtona.
Razlika med trikotnim ravnovesjem iz preteklosti in sedanjim trikotnikom je v tem, da si je Kitajska nekdaj želela postati podobna Sovjetski zvezi, zdaj pa si želi uresničiti svoje »ameriške sanje«.
Verjetno je šlo za naključje, a Vladimir Putin je bil na obisku v Pekingu prav v času, ko je ameriški senat odobril zakon, s katerim bodo, če ga bodo izglasovali tudi v kongresu, uvedli visoke takse na uvoz kitajskega blaga. »Monopol ameriškega dolarja je parazit,« je ruski premier komentiral denarno politiko ZDA v intervjuju, ki ga je dal kitajski državni agenciji Xinhua, in si tako še utrdil sloves »starega prijatelja Kitajske«, kakor ga je med srečanjem v sredo poimenoval kitajski predsednik Hu Jintao.
Veliko pomembnejše pa je vprašanje, ali bo »vseobsegajoče strateško partnerstvo«, kakor uradno imenujejo odnose med Kitajsko in Rusijo, kakor koli pomagalo azijski sili, če bi v resnici izbruhnila kitajsko-ameriška denarna vojna. Iz vsega, kar je bilo videti doslej, »stari prijatelj« iz soseščine in vse tisto, kar njegova dežela na tem področju ponuja azijski sili, še zdaleč ni bilo dovolj, da bi lahko Kitajci nanje računali kot na alternativo ali zamenjavo za tisto, kar pričakujejo od Amerike.
Čeprav je bilo med Putinovim obiskom v Pekingu podpisanih 17 sporazumov v vrednosti sedem milijard dolarjev, Rusija ni glavna gospodarska partnerica Kitajske ravno zaradi tega, ker si azijska sila tega ne želi. Po obsegu blagovne menjave, ki znaša 70 milijard dolarjev, je Rusija za Kitajsko nekje blizu Indije in bo tam ostala še dolgo, čeprav je uvodnik časopisa Global Times ruskega premiera v sredo pospremil z besedami: »Kitajsko-ruski odnosi si zaslužijo več pozornosti od kitajsko-ameriških.«
Brusilnik za populistični nož
»V nedavni preteklosti je bila Rusija močnejša od Kitajske, a so se zdaj stvari spremenile,« piše v uvodniku. »Od Kitajske se pričakuje, da bo zrasla v veliko silo, medtem ko je v zvezi z Rusijo to bolj malo verjetno.« In medtem ko se Global Times, ki ga izdaja partijsko glasilo Renmin Ribao in ki je v resnici alter ego kitajskega političnega vodstva, sprašuje, kako bo veliki sosed sprejel novo konstelacijo, v kateri ga bo močno presegla splošna kitajska moč, uvodnik že v naslednjem stavku ugotavlja, da bo »novo obdobje, v katerem bosta Zahod in Vzhod enako močna, močno vplivalo na rusko kulturo in diplomacijo«.
Povsem jasno je, da je Putin na svoj 16. obisk v Kitajsko v 12 letih svoje vladavine v različnih vlogah prišel tudi zato, da bi vsaj na enem koncu zunanjepolitične arene dobil vsaj posredno podporo nameri, da znova postane predsednik. Prav tako je jasno, da je ameriški senat protikitajski zakon poslal v kongres v kontekstu že začete kampanje za izvolitev naslednjega predsednika ZDA. Azijski sili je seveda ljubše, kadar v nekaterih političnih igrah nastopa kot pozitivni dejavnik, kot je primer s Putinom, kakor kadar jo kdo uporablja kot brusilnik za populistični nož, kot to počnejo kandidati za Belo hišo. Kljub temu pa je v tem trenutku za Kitajsko strateško in taktično najpomembnejše vprašanje, ali bodo na njeno blago uvedli ameriške carine. Ruski politični scenarij je obsežen kakor Tolstojev roman Vojna in mir, zato so tudi kitajski odgovori nanj daljnosežni in dolgoročni. Z Ameriko pa se mora Peking soočiti tukaj in zdaj. Brez špekuliranja in brez prelaganja.
Vendar je treba trikotnik med tremi velikimi silami opazovati tudi širše.
Za Evropo je, denimo, dokaj pomembno, ali se bosta Kitajska in Rusija že v kratkem dogovorili o dobavi plina. Putin je izjavil, da se bo to zgodilo v kratkem, vendar tega tudi tokrat niso do konca izpeljali. Evropski porabniki ruske energije bi morali biti previdnejši med računanjem, koliko česa bo ostalo in po kakšni ceni, če se bodo v veliko igro vključile neskončne kitajske potrebe. Stari celini je seveda veliko do tega, da ne bi izbruhnila kitajsko-ameriška denarna vojna, kajti ne le, da je zanjo v času, ko sama tone v dolžniško krizo, pomembna finančna moč azijske sile, temveč ji je že od nekdaj jasno, da ključ svetovnega trgovinskega ravnovesja ni v tečaju juana, temveč v kitajskem političnem sistemu, ki je razvrednotil ne le valuto, ampak predvsem vrednost človeka, s tem pa tudi ceno dela.
V nasprotju s prejšnjim stoletjem je današnji svet pravzaprav v odličnem stanju, in to predvsem zaradi tega, ker ne more nobeni veliki sili koristiti, če se drugi dve med seboj prepirata in vojskujeta. Geometrija globalne varnosti se je razlomila na več enakopravnih dejavnikov, to pa je tudi najpomembnejša sprememba glede na nekdanje obdobje strogo določenih trikotnikov. In to sta Kitajska in Rusija zelo dobro razumeli.
