Tiskane izdaje
Varšava - Uradna Moskva noče objaviti dokumentov iz tajnih arhivov NKVD in tako pojasniti številnih stalinskih zločinov, a na voljo je čedalje več materialnih dokazov o neposrednih storilcih pokolov v Katinskem gozdu, kjer so leta 1940 pomorili 14.736 zajetih poljskih častnikov in rezervistov, med katerimi so bili predvsem intelektualci. K razkritju identitete »katinskih rabljev« je pripomoglo odkritje seznamov funkcionarjev NKVD, ki jih je vodja sovjetske varnosti Lavrentije Berija oktobra leta 1940 nagradil »za pravilno izvajanje posebnih nalog«.
Na seznamu je tudi ime generala Vasilija Blohina, ki mu zgodovinarji pripisujejo, da je kot funkcionar zloglasnega moskovskega zapora Lubjanka lastnoročno poslal v smrt približno 50.000 ljudi. Ko se je Berija spomladi leta 1940 pojavil na sedežu NKVD v Kalininu, se je pred likvidacijo tam zaprtih Poljakov preoblekel v »delovno uniformo«, ki jo je prinesel iz Lubjanke – usnjeni predpasnik, čevlje in dolge rokavice. »Pred nami se je prikazal pravi rabelj!« se je zgrožen spominjal prizora nekdanji vodja NKVD v Kalininu Dmitrij Tokarjev.
Biografije katinskih rabljev in njihove fotografije je varšavski Gazeti wyborczi poslal ruski zgodovinar Nikita Petrov, ki poskuša sam zbrati gradivo o zločinih NKVD. Prepričan je, da je Moskva za »posebne naloge«, kot je bila usmrtitev Poljakov brez sodišča in prič, ustanovila 11 skupin, tako imenovanih »oddelkov smrti«, katerih člani so imeli neomejena pooblastila, od izrekanja obsodb do izvrševanja smrtnih kazni.
Kariera katinskih rabljev nima srečnega konca. Nekatere so po Stalinovi smrti obsodili in usmrtili, druge so degradirali, veliko pa jih je končalo v psihiatričnih bolnišnicah. Tudi o Blohinu so se razširile govorice, da je znorel in na koncu naredil samomor. Vendar dokumenti dokazujejo, da so mu po Stalinovi smrti odvzeli odlikovanja in čin generala, a je kljub temu dočakal upokojitev in umrl v lastni postelji leta 1955, danes pa je pokopan na Donskem pokopališču v središču Moskve.
Iz četrkovega Dela
