Razmere izjemne, niso pa katastrofalne

Bruselj – Že ob prihodu v palačo Justus Lipsius je italijanski notranji minister Roberto Maroni zahteval, da je treba sprejeti »vse potrebne ukrepe, s katerimi bi se postavili po robu humanitarni katastrofi«, če bi se uresničile bojazni o eksodusu beguncev iz Libije v Evropo. V džamahiriji, ki jo pretresajo najhujši nemiri v zgodovini, je po ocenah evropske agencije za zunanje meje Frontex med pol milijona in poldrugi milijon prišlekov iz držav črne Afrike.

Zaradi hitrega poslabšanja razmer v Libiji, kjer se spopadi v zadnjih dneh še razraščajo, bi lahko prišlo do pravcatega eksodusa teh beguncev v Italijo, val pa bi se zatem razlil po vsej Evropi. Prihod milijona ali celo poldrugega milijona prišlekov lahko potisne na kolena katero koli državo, je zatrdil Maroni, ki se je zavzel pomoč državam, kamor bi se begunci zatekli.

Preuranjene napovedi katastrofe?

Toda odziv kolegov je bil hladen, kajti Italijo je podprla samo Malta, ki je spričo majhnosti v precej težjem položaju. Na sredozemski otok se je doslej zateklo okoli 4000 beguncev, povečini Tunizijcev, ki so pribežali med nemiri, v katerih je oblast izgubil predsednik Ben Ali, zmogljivosti za nastanitev prišlekov pa so že izčrpane, tako da jih nameščajo na nogometnih stadionih. V Italiji jih je sicer nekaj več, vendar ni mogoče govoriti o katastrofi, kajti po oceni avstrijske notranje ministrice Marie Fekter lahko rimske oblasti popolnoma same obvladajo kakih 5000 beguncev, kolikor jih je prišlo na Lampeduso, zato bi bila pomoč upravičena le, če bi se pričeli valiti valovi prišlekov. Tunizija ni problem, je odvrnil Roberto Maroni, ki je opozoril predvsem na nevarnost množičnega prihoda beguncev iz vroče Libije.

Namesto podpore pa je italijanski minister prej slišal ugovore, češ da preuranjeno napoveduje beg bibličnih razsežnosti, čeprav Evropa doslej sploh še ni izkusila večjega priliva prišlekov iz Libije. Šele, če bi se spopadi razvneli v državljansko vojno, bi lahko prišlo do množičnega dotoka beguncev, a za zdaj ne kaže tako, je bilo slišati. Zaskrbljenost Maronija je razumel predvsem španski kolega Alfredo Rubalcaba, ki je opozoril, da begunci ne bodo prihajali samo v Italijo, ampak bodo nadaljevali pot v Unijo, ki bo morala poskrbeti zanje. Tudi Belgijec Melchior Wathelet je menil, da bi skupnost morala biti solidarna z državami, ki bi se znašle v izjemno težavnem in celo nevarnem položaju. Doslej se je v Italijo zateklo zgolj nekaj tisoč ljudi, zato po oceni nemškega ministra Thomasa de Maizièra nikakor ni mogoče govoriti o povodnji beguncev.

Slovensko ministrico Katarino Kresal so argumenti prepričali, razmere v Italiji in še posebej na Malti je ocenila kot izjemne, poleg tega »število priseljencev očitno še ne upada, razmere v Libiji in drugih afriških državah pa se ne izboljšujejo, da bi lahko bili optimistični«. Treba se je torej pripraviti na najslabše in upati v najboljše.

Odprava vizumov ni povzročila večjih težav

Evropska komisija je predstavila mehanizem za ocenjevanje procesa vizumske liberalizacije za države Zahodnega Balkana, ki vključuje Frontexovo pripravo analize tveganja, vzpostavitev sistema za opozarjanje na zlorabe in analizo Europola o vplivu odprave vstopnih dovoljenj na kriminaliteto. »Izkazalo se je, da hujših problemov vendarle ni, tiste težave, ki pa so nastale, so članice doslej uspešno reševale v dvostranskih pogovorih z državami izvora«, je dejala ministrica Kresalova, ki je opozorila, da je treba pri ocenah varnostnega vidika potencialnih nezakonitih migracij imeti pred očmi predvsem pozitivne dosežke vizumske liberalizacije.

Slovenija je protestirala, ker so pobudo Nizozemske o možnosti suspenza vizumske liberalizacije, ki bi ga lahko vzpostavili za katero koli državo, kjer bi prišlo do problemov, obravnavali kar med točko o Zahodnem Balkanu. »Če gre za splošen mehanizem, ki se ne nanaša na Srbijo, Makedonijo ali druge države, potem je treba to vprašanje reševati ločeno od Zahodnega Balkana«, je dejala Kresalova. Liberalizacija se sprejema z uredbo, ki je ni mogoče kar tako zamrzniti, zato tudi komisija ni predlagala možnosti odprave, ampak sistem ocenjevanja, analize stanja in medsebojnega obveščanja med članicami in državami, ki uživajo to ugodnost.

Na širitev schengna 
bo treba še počakati

Ministri so obravnavali tudi širitev schengenskega prostora na Romunijo in Bolgarijo. Prva že izpolnjuje vse zahteve, v Bolgariji pa bo marca potrebna ponovna ocena kopenske meje, vendar se, kot je dejala Katarina Kresal, »prvič pojavlja problem, da izpolnjevanje tehničnih pogojev nenadoma ni več dovolj za nekatere države, ki vztrajno izpostavljajo tudi politični aspekt širitve schengna, predvsem s stališča zaupanja, boja proti korupciji in organiziranemu kriminalu«. Sprejemu Romunije in Bolgarije na območje brez nadzora na notranjih mejah nasprotuje peščica držav na čelu s Francijo in Nemčijo, odločitev o razširitvi schengna pa mora biti soglasna.

Kot vselej doslej, se je Slovenija zavzela, da morajo pri naslednji širitvi schengenskega prostora veljati enaka pravila kot za vse dosedanje ter da pogojev ne bi smeli širiti z dodatnimi zahtevami, ki odstopajo od tistih, ki so veljale za ostale države. Kljub temu pa bosta Romunija in Bolgarija očitno morali še počakati, kajti tudi, če bo zadnja ocena ugodna, bodo politično obarvana pogajanja o (ne)razširitvi schengna verjetno trajala še nekaj mesecev.