Tiskane izdaje
Po uradni različici dogodkov, ki jih priznavata tudi odbora za preiskavo Kennedyjevega atentata, Warrenova komisija in posebni odbor predstavniškega doma za atentate (HSCA), je tistega usodnega petkovega dne ob pol enih popoldne na trgu Dealey Kennedyja, ki je v odprtem avtomobilu potoval skupaj s soprogo Jackie ter teksaškim guvernerjem Johnom Connallyjem in njegovo soprogo Nellie, ubil Lee Harvey Oswald.
Osumljenca so po dveh urah sicer aretirali zaradi umora policista J. D. Tippita, a so ga kmalu obtožili tudi umora predsednika. Po dveh dneh ga je med premestitvijo v drug zapor ustrelil Jack Ruby. Toda številni Američani se s tem ne strinjajo − atentat na Kennedyja je tako navdahnil številne teorije zarote, nekateri pa ga označujejo celo za »enajsti september pred enajstim septembrom«.
Warrenova komisija, ki je po desetmesečni preiskavi sklenila, da je Kennedyja ubil Oswald sam, je izključila možnost zarote, kar pomeni, da bi morali biti v atentat vpleteni najmanj dve osebi. Po drugi strani pa komisija HSCA, ki se je sicer strinjala, da je Kennedyja ubil Oswald, možnosti še enega strelca in zarote ni izključila. Teorije zarote, ki so se pojavile skoraj nemudoma po Kennedyjevi smrti, so tako postale še glasnejše.
Teorija zarote: Oswald ni deloval sam
Predsednik Kennedy se je peljal v odprtem avtomobilu. S hrbtom je bil obrnjen proti skladišču za šolske knjige, kjer se je v šestem nadstropju menda skrival Lee Harwey Oswald − njegova puška je bila tako večino časa uperjena neposredno v predsednikov hrbet. Tik pred predsednikovim vozilom in nekoliko na njegovo desno pa je bil travnat grič, kjer je stalo veliko opazovalcev − med njimi je po prepričanju pristašev teorije zarote na priložnost čakal tudi drugi strelec.
Oswalda so obtožili, da je izstrelil več nabojev. Eden je menda popolnoma zgrešil, eden ga je zadel v grlo, drugi, usodni, pa v zadnji del lobanje. Pri tem se mnogi sprašujejo, ali je strel, ki je Kennedyja zadel v grlo, prišel od spredaj ali od zadaj. Zdravniki v bolnišnici Parkland, kamor so odpeljali umirajočega predsednika, in zdravniki v mornariški bolnišnici Bethesda, kjer so mrtvega predsednika znova pregledali, se namreč ne strinjajo. Prvi trdijo, da je bila na grlu vstopna, drugi pa, da je bila tam izstopna rana.
Poleg tega se tudi številni opazovalci, ki so predsednikov mimohod spremljali s travnatega griča, spominjajo, da so v neposredni bližini slišali odjekniti najmanj en strel, zatem pa so videli štiri moške, ki so odhiteli s prizorišča. Warrenova komisija je te priče zaslišala, a do zaključka ni prišla.
Kot trdijo pristaši teorije zarote, je Oswald morda res izstrelil strele, ki so ubili predsednika, toda trdnih dokazov, da je deloval sam, po njihovem mnenju ni. Poleg tega ga preiskovalci niso trdno povezali z oknom v šestem nadstropju, od koder so bili menda izstreljeni streli; na njegovem licu pa bi morale zaradi streljanja ostati tudi sledi, ki jih ni bilo. Po Oswaldovi smrti so na kopitu puške sicer našli odtis njegove dlani, a nekateri trdijo, da so ga tja podtaknili.
Dokazi o prikrivanju in zaroti
Po trditvah pristašev teorije zarote obstaja več dokazov, da Oswald ni deloval sam ali pa da v atentat ni bil vpleten in so mu celotno zadevo podtaknili. K tovrstnemu razmišljanju so jih spodbudile naslednje nekonsistentnosti:
• Oswaldov opis so po policijskem radiu sporočili le 15 minut po atentatu, pri čemer pa nihče ne ve, kje so njegov opis sploh dobili.
• Zapisnikov z zaslišanja Oswalda in ostalih, ki so jih tistega dne aretirali na trgu, ni nikjer.
• Po mnenju nekaterih so fotografije Oswalda s puško, ki so jih uporabili za dokazovanje njegove krivde, ponarejene.
• Kennedyjevo truplo so iz Dallasa odpeljali, preden bi tam lahko opravili obdukcijo. Poleg tega so truplo odpeljali zavito v rjuho v okrašeni bronasti krsti, v Washington pa je prispelo v vreči za trupla v navadni krsti.
• Fotografije obdukcije njegovih ran se močno razlikujejo od opisa zdravnikov v bolnišnici Parkland, kamor so prepeljali umirajočega predsednika.
• V nacionalnih arhivih manjka vrsta dokazov.
• Številne posnetke prič so zaplenili.
• Tako zvezni preiskovalni urad FBI kot obveščevalna služba CIA sta zaplenili pomembne dokaze.
• Številni podatki so še vedno zaupni.
Poleg tega teoretiki zarot opozarjajo tudi na veliko število prič, ki so umrle v prvih letih po atentatu, pogosto pa tudi po tem, ko je zanimanje za Kennedyjevo smrt znova naraslo. Med njimi omenjajo Garyja Underhilla, agenta Cie, ki je trdil, da je bila agencija vpletena v Kennedyjevo smrt. Domnevno je storil samomor. Zaradi srčnega napada je umrl Guy Banister, nekdanji agent ameriškega zveznega preiskovalnega urada FBI in Oswaldov znanec. Potem, ko jo je zbil avto, je umrla tudi prostitutka in striptizeta Rose Cheramie, ki je dva dni pred umorom predsednika policiji v zvezni državi Louisiana povedala, da je slišala dva moška načrtovati atentat. V nepojasnjenih okoliščinah je umrl tudi C.D. Jackson, sodelavec revije Life, ki je odkupil Zapruderjev film − ta menda najbolj celostno prikazuje atentat na Kennedyja − in ga spravil na varno. Zaradi prekomernega odmerka mamil je umrla tudi Dorothy Kilgallen, kolumnistka in televizijka, ki je le malo pred tem opravila obsežen intervju z Jackom Rubyjem. Kmalu po atentatu je umrl David Ferrie, ki ga je tožilec Jim Garrison iz New Orleanska hotel obtožiti sodelovanja v zaroti za umor Kennedyja. Nekaj let pozneje je v letalski nesreči umrl tudi Hale Boggs, vodja poslanske večine v predstavniškem domu in član Warrenove komisije, ki je začel izražati dvome glede poročila. Za rakom je umrl tudi Clay Shaw, ki ga je Garrison postavil pred sodišče zaradi domnevne vpletenosti v zaroto − le malo pred tem je na plan prišlo, da je bil sodelavec Cie, kar je Garrison sumil že vseskozi.
Zakaj so Kennedyja sploh ubili?
Pristaši teorije zarote so do zdaj ponudili številne motive in razlage, ki pojasnjujejo Kennedyjev umor, a nobene še niso trdno dokazali. Čeprav je pozneje postal legenda, je bil Kennedy za časa življenje vse prej kot priljubljen, opozarjajo. Po podatkih varnostne službe je v šestih mesecih pred atentatom dobil kar 400 groženj s smrtjo − od tega so bile tri izredno resne. Prezirali so ga menda Kubanci v izgnanstvu, desničarji, mafija in celo nekatere vladne agencije.
Seme sovraštva je menda vzklilo že med volitvami leta 1960, ki so na oblasti pripeljale Kennedyja in ki so jih demokrati republikanskemu kandidatu Richardu Nixonu menda ukradli v dveh državah: Illinoisu, kjer je za dodatne glasove poskrbel mafijski šef Sam Giancana, in Teksasu, kjer je nekaj tisoč glasov razveljavil Kennedyjev kandidat za podpredsednika Lyndon B. Johnson.
Kmalu po volitvah je Kennedy nove sovražnike ustvaril s fiaskom v Prašičjem zalivu. Novi predsednik je aprila 1961 Kubancem v izgnanstvu, ki so se odločili strmoglaviti Castrov režim, namreč dovolil izkrcanje v Prašičje zalivu, a jih pri tem ni podprl z letalskimi silami. S tem je stopil na žulj številnim vpletenim, menda tudi mafiji. Poleg tega je hotela mafija z njegovim umorom menda ustaviti njegovega brata Roberta Kennedyja, takratnega državnega tožilca, ki je veljal za zagrizenega nasprotnika organiziranega kriminala.
Zaradi dogajanja na Kubi je sovražnike sicer ustvaril tudi v vojski in Sovjetski zvezi. Poleg tega je desničarje ujezil s svojim podpiranjem gibanj za državljanske pravice.
Po neki drugi teoriji pa so Kennedyja ubili zaradi njegovih načrtov z Vietnamom. Leta 1963 so se Združene države namreč vse bolj vpletale v vojno, ki je divjala v tej azijski državi. Južnemu Vietnamu so tako pošiljali zaloge, orožje ter več tisoč svetovalcev in inštruktorjev. Toda predsednik se ni hotel še bolj vplesti. Južnemu Vietnamu je tako nameraval prenehati pošiljati pomoč, čeprav je ta trdil, da imajo demokratično vlado in vojsko, ki se je pripravljena spopasti s severom. Predsednik je namreč menil, da je Vietnam veliko predaleč od ZDA in da trditve Južnega Vietnama niso iskrene ter da ameriških vojakov nima smisla vplesti v lokalno vojno. Po tej teoriji so ga torej ubili tisti, ki so hoteli ZDA aktivno vplesti v vojno v Vietnamu.
Atentat na Kennedyja še danes buri duhove. O njem tako poleg privržencev teorij zarot razpravljajo tudi učenjaki in odvetniki. Številna dejstva, ki so se pojavila v uradnih različicah dogodka je sicer mogoče izpodbijati, a tudi številne teorije zarote ovreči.
