Tiskane izdaje
Tripoli - V minulih dneh so Tripoli preletala reakcijska letala, vojaki iz številnih afriških držav so sodelovali na vojaški paradi, helikopterji s portretom državnega voditelja so nizko krožili nad prizoriščem. Na tisoče nastopajočih je sodelovalo v gledališki glasbeni predstavi, ki je prikazala libijsko zgodovino. Končalo se je z veličastnim ognjemetom.
Gadafi si je šov ogledal z mogočnega odra in izza steklene stene, odporne proti kroglam, družbo na zabavi pa so mu delali venezuelski predsednik Hugo Chavez, zimbabvejski Robert Mugabe in sudanski Omar el Bašir, če omenimo le najbolj kontroverzne. Polkovnik je jubilej spretno združil z zasedanjem vrha Afriške unije, ki mu predseduje.
Gadafi je človek, ki povsod, kjer se prikaže, s svojo pojavo in izjavami dvigne veliko prahu. Ob nedavnem obisku v Rimu je zasenčil celo spretnega nastopača Berlusconija in mu ukradel šov. Obnašal se je ne kot gost, temveč kot suveren vladar, ki pričakuje, da bo vsa pozornost usmerjena nanj, in za to tudi sam večkrat poskrbi. Markantni voditelj, ki svoje poglede rad skriva pod temnimi sončnimi očali, nosi elegantne tradicionalne obleke močnih barv, od zlate do vijoličaste, ob posebnih priložnostih obleče tudi uniformo, na kateri ne manjka odlikovanj.
Če potuje, gre z njim več sto spremljevalcev, za njegovo osebno varnost pa že po tradiciji skrbi množica mladih, oboroženih telesnih stražark. Nanje prisega zato, ker se zmorejo ženske bolj kot moški osredotočiti na svojo nalogo. V njegov prepoznavni vladarski slog sodi tudi velikanski razkošni šotor, v katerem doma sprejema goste, v tujini pa mu ga postavijo, kjer koli si zamisli, če mu tega ne prepreči država gostiteljica.
Tako je nedavno šotoril ob robu najlepšega rimskega parka, ob zasedanju Združenih narodov, na katerem naj bi nastopil 23. septembra, pa si je to zaželel v Centralnem parku, a mu mesto New York ni dovolilo. Ideji, da bi šotor postavili na posestvu v lasti Libije v Englewoodu v državi New Jersey, tik ob New Yorku čez reko Hudson, pa ostro nasprotujejo tamkajšnji prebivalci z županom na čelu.
Libijski voditelj je v političnem svetu sporna, a unikatna osebnost. Rodil se je leta 1942 v puščavskem kraju v bližini Sirte in še zdaj se večkrat za daljši čas umakne v puščavo. Bil je dvakrat poročen in ima osem otrok. V mladosti je bil velik občudovalec egiptovskega voditelja Naserja. Že na vojaški šoli se je poigraval z mislijo o državnem udaru. Z manjšo skupino vojaških somišljenikov ga je izpeljal 1. septembra 1969, po vrnitvi z vojaškega šolanja v Veliki Britaniji, in brez prelivanja krvi strmoglavil takratnega prozahodnega kralja Idrisa. Ta je prebegnil v Egipt, za Libijo pa se je začela dolgotrajna in trda Gadafijeva vladavina.
Ni trajalo dolgo, da je prepovedal delovanje političnih strank, kar še vedno velja. Mediji so pod strogim nadzorom države, organizacije za varovanje človekovih pravic pa poročajo o aretacijah drugače mislečih in celo smrtnih obsodbah nasprotnikov režima. Svoja politična načela je v 70. letih objavil v Zeleni knjigi. Ubral je svojo pot, nekakšno alternativo socializmu in kapitalizmu s primesmi islama. Leta 1977 je uvedel sistem, imenovan džamahirija, v prevodu državo množice oziroma nekakšno neposredno demokracijo, v kateri je oblast v rokah »ljudskih komitejev«. Odgovor na to, kdo vlada v Libiji, pa je seveda jasen. Zahod je Gadafija in Libijo zaradi podpore terorističnim organizacijam, med njimi IRA in PLO, in ambicij po jedrskem orožju za dolga leta osamil.
Leta 2003 se je samodržec odrekel programu jedrskega orožja, Libija pa je privolila tudi v izplačilo odškodnine žrtvam letalskega napada nad Lockerbiejem, s čimer so se vzpostavili normalni odnosi z ZDA. Z nafto bogata država je pred letom dni obnovila odnose z Italijo in pričakovati je, da bo otoplitev z zahodom pripeljala tudi do tesnejšega gospodarskega sodelovanja, ki že poteka. Eden od zunanjih poznavalcev, ki so se večkrat srečali z Gadafijem, pravi, da se ima voditelj za intelektualca, in dodaja, da je kot avtokrat presenetljivo filozofski in razmišljujoč človek. Kdo ga bo nasledil, ni znano. Njegov sin Saif el Islam Gadafi je nedavno povedal, da se umika iz politike, a lahko bi šlo le za taktično potezo. Kot kaže, je oče tako ali tako še vedno pri močeh in trdno v sedlu.
Gadafi si je šov ogledal z mogočnega odra in izza steklene stene, odporne proti kroglam, družbo na zabavi pa so mu delali venezuelski predsednik Hugo Chavez, zimbabvejski Robert Mugabe in sudanski Omar el Bašir, če omenimo le najbolj kontroverzne. Polkovnik je jubilej spretno združil z zasedanjem vrha Afriške unije, ki mu predseduje.
Gadafi je človek, ki povsod, kjer se prikaže, s svojo pojavo in izjavami dvigne veliko prahu. Ob nedavnem obisku v Rimu je zasenčil celo spretnega nastopača Berlusconija in mu ukradel šov. Obnašal se je ne kot gost, temveč kot suveren vladar, ki pričakuje, da bo vsa pozornost usmerjena nanj, in za to tudi sam večkrat poskrbi. Markantni voditelj, ki svoje poglede rad skriva pod temnimi sončnimi očali, nosi elegantne tradicionalne obleke močnih barv, od zlate do vijoličaste, ob posebnih priložnostih obleče tudi uniformo, na kateri ne manjka odlikovanj.
Če potuje, gre z njim več sto spremljevalcev, za njegovo osebno varnost pa že po tradiciji skrbi množica mladih, oboroženih telesnih stražark. Nanje prisega zato, ker se zmorejo ženske bolj kot moški osredotočiti na svojo nalogo. V njegov prepoznavni vladarski slog sodi tudi velikanski razkošni šotor, v katerem doma sprejema goste, v tujini pa mu ga postavijo, kjer koli si zamisli, če mu tega ne prepreči država gostiteljica.
Tako je nedavno šotoril ob robu najlepšega rimskega parka, ob zasedanju Združenih narodov, na katerem naj bi nastopil 23. septembra, pa si je to zaželel v Centralnem parku, a mu mesto New York ni dovolilo. Ideji, da bi šotor postavili na posestvu v lasti Libije v Englewoodu v državi New Jersey, tik ob New Yorku čez reko Hudson, pa ostro nasprotujejo tamkajšnji prebivalci z županom na čelu.
Libijski voditelj je v političnem svetu sporna, a unikatna osebnost. Rodil se je leta 1942 v puščavskem kraju v bližini Sirte in še zdaj se večkrat za daljši čas umakne v puščavo. Bil je dvakrat poročen in ima osem otrok. V mladosti je bil velik občudovalec egiptovskega voditelja Naserja. Že na vojaški šoli se je poigraval z mislijo o državnem udaru. Z manjšo skupino vojaških somišljenikov ga je izpeljal 1. septembra 1969, po vrnitvi z vojaškega šolanja v Veliki Britaniji, in brez prelivanja krvi strmoglavil takratnega prozahodnega kralja Idrisa. Ta je prebegnil v Egipt, za Libijo pa se je začela dolgotrajna in trda Gadafijeva vladavina.
Ni trajalo dolgo, da je prepovedal delovanje političnih strank, kar še vedno velja. Mediji so pod strogim nadzorom države, organizacije za varovanje človekovih pravic pa poročajo o aretacijah drugače mislečih in celo smrtnih obsodbah nasprotnikov režima. Svoja politična načela je v 70. letih objavil v Zeleni knjigi. Ubral je svojo pot, nekakšno alternativo socializmu in kapitalizmu s primesmi islama. Leta 1977 je uvedel sistem, imenovan džamahirija, v prevodu državo množice oziroma nekakšno neposredno demokracijo, v kateri je oblast v rokah »ljudskih komitejev«. Odgovor na to, kdo vlada v Libiji, pa je seveda jasen. Zahod je Gadafija in Libijo zaradi podpore terorističnim organizacijam, med njimi IRA in PLO, in ambicij po jedrskem orožju za dolga leta osamil.
Leta 2003 se je samodržec odrekel programu jedrskega orožja, Libija pa je privolila tudi v izplačilo odškodnine žrtvam letalskega napada nad Lockerbiejem, s čimer so se vzpostavili normalni odnosi z ZDA. Z nafto bogata država je pred letom dni obnovila odnose z Italijo in pričakovati je, da bo otoplitev z zahodom pripeljala tudi do tesnejšega gospodarskega sodelovanja, ki že poteka. Eden od zunanjih poznavalcev, ki so se večkrat srečali z Gadafijem, pravi, da se ima voditelj za intelektualca, in dodaja, da je kot avtokrat presenetljivo filozofski in razmišljujoč človek. Kdo ga bo nasledil, ni znano. Njegov sin Saif el Islam Gadafi je nedavno povedal, da se umika iz politike, a lahko bi šlo le za taktično potezo. Kot kaže, je oče tako ali tako še vedno pri močeh in trdno v sedlu.
Danes se bo v Libiji končalo šestdnevno megalomansko slavje, s katerim je šestmilijonska severnoafriška država počastila štiridesetletnico vladavine generala Moamerja el Gadafija. Šestinšestdesetletnemu političnemu lisjaku se je na oblasti uspelo obdržati dlje kot kateremukoli voditelju v afriškem in arabskem svetu, pa tudi v svetovnem merilu je med rekorderji. Ob okroglem jubileju si je kljub menda skromnemu osebnemu življenjskemu slogu privoščil razkošno praznovanje. Večina povabljenih zahodnih politikov pa se mu je raje izognila. Delno zaradi njegove kontroverzne politike, malce pa najbrž tudi zato, ker niti najbolj izkušeni ne vedo, s čim jim bo solil pamet in v kakšne spletke jih bo zapletel. V lastno korist in v njihovo zadrego.
Iz tiskane izdaje Nedelo
