Tiskane izdaje
New York - Svetovna meteorološka organizacija (WMO) je v torek v Ženevi sporočila, da je ozonska luknja nad Antarktiko največja oziroma najnevarnejša doslej, saj je stopnja ozona plina, ki zaustavlja ultravijolične žarke, najnižja doslej. WMO sporoča, da je letošnja luknja posledica nadaljevanja prisotnosti snovi, ki uničujejo ozon, skupaj s posebej mrzlo zimo v stratosferi.
Ozonska luknja nastane vsako leto na začetku pomladi na južni polobli. Tiskovni predstavnik WMO Mark Oliver je dejal, da se bodo velike luknje nad Antarktiko pojavljale še naslednji dve desetletji, preden bo prišlo do opaznega zmanjšanja v obsegu in globini. Oliver je pozval k doslednemu upoštevanju Montrealskega protokola ter Dunajske konvencije o odstranjevanju kemikalij, ki uničujejo ozon.
Ugotovitve WMO temeljijo na meritvah satelitov Ameriške vesoljske agencije (NASA) ter Evropske vesoljske agencije (ESA), skupaj z zemeljskimi meritvami Svetovne mreže za nadzor nad ozračjem WMO. Vsaka od njih uporablja malce drugačne meritve, zato se tudi rezultati nekoliko razlikujejo. Meritve NASA so pokazale, da je bila luknja 25. septembra velika 29,5 milijona kvadratnih kilometrov, kar je več od dosedanjega rekorda leta 2000, ko je merila 29,4 milijona kvadratnih kilometrov. ESA je 25. septembra namerila obseg luknje pri 28 kvadratnih kilometrih, medtem ko je leta 2000 namerila 28,4 kilometra.
Pomanjkanje ozonske mase je 1. oktobra znašalo 39,8 megatone, leta 2000 pa 39,6 megatone. Znanstveniki se vse bolj zavedajo morebitne povezave med krčenjem ozona in spremembami podnebja. Povečane koncentracije toplogrednih plinov pomenijo višjo temperaturo ob Zemljini površini. V višjih plasteh ozračja, kjer je ozon, lahko povečanje prisotnosti toplogrednih plinov prispeva k ohlajanju, kar povzroča kemične reakcije, ki uničujejo ozon. Obenem narašča količina vodnih par v stratosferi za odstotek na leto. Bolj mokra in hladna stratosfera pomeni več polarnih stratosferskih oblakov, kar prispeva k zmanjšanju plasti ozona.
