Renta na svetovno ureditev, bes, jeza in laži, igre z naravo, povsod pa iste solze in isti strah

Ko se dva človeka znajdeta na nasprotnih straneh istega ozemlja, imata izbiro: lahko drug drugega obmetavata s kamenjem ali pa začneta igro s kamni oziroma zaigrata partijo »goja«. Gre za starodavno kitajsko igro, ki je nastala pred 4000 leti in v kateri prihaja dodobra do izraza strategija ograjevanja prostora na prvotno prazni plošči. Zahodnjaki bi se vprašali, zakaj igrati igro, ko pa imamo na voljo kamenje za napad.

A če upoštevamo budistični pomen plošče »go« kot filozofske praznine, iz katere nastane vse, kar imenujemo civilizacija, in ko soočenje dveh ljudi doživimo kot zrcalo »svojega bistva«, potem je igra nujna. Gre za ozaveščanje minljivosti in ureditev medsebojne odvisnosti. Nič in nihče, pravijo budisti, ni odrejeno samo s seboj. Celo če je »go« strateška igra, v kateri je cilj zavzeti čim večji del ozemlja, njeno bistvo ni zmaga ene in poraz druge strani, temveč spoznanje, da sta močnejši in šibkejši zgolj del edinstvene celote.
 

Grožnja

Skoraj v istem času je s skorajda enakimi besedami ameriški predsednik Donald Trump zagrozil Kitajski in Iranu. »Ne bodo niti malo srečni!« – je opozoril Teheran, potem ko je Savdska Arabija v ponedeljek ugotovila, da sta bila v »sabotaži« ob obali Združenih arabskih emiratov močno poškodovana dva njena tankerja. Zdelo se je povsem jasno, da je to – neposredno ali posredno – zagrešil Iran.

»Zelo jih bo bolelo,« je Trump zagrozil Kitajski, ko se je ta v ponedeljek odzvala s pet- do 25-odstotnimi carinami na ameriško blago. Tako se je svet soočil z nevarnostjo dveh sočasnih spopadov – enim oboroženim in drugim trgovinskim. Morebitne posledice so neizmerljive.

Medtem je ameriška letalonosilka USS Abraham Lincoln skupaj s skupino bojnih ladij priplula v Omanski zaliv, istega dne pa je State Department ukazal, naj se vsi uslužbenci ameriškega veleposlaništva v Bagdadu in konzulata v Arbilu, ki niso nujno potrebni na svojih delovnih mestih, vrnejo v ZDA. Vodstvo v Teheranu je že začelo napovedovati, da bo premagalo »ameriško-sionistično kliko«, tako da se je napetost zvišala do zelo neprijetne ravni.

Nekdo je pripomnil, da Trump raje igra monopoli kot »go«. Od tekmeca pobira rento na svetovno ureditev in si ga prizadeva pahniti v bankrot. Tudi tako si je mogoče tolmačiti ameriške sankcije proti Iranu ali carine na kitajsko blago. Je v tem kaj strategije ali gre preprosto za potrebo po zaščiti lastne globalne prevlade?

Trumpovo igro z Iranom bi lahko prej primerjali s katero od tistih izjemno nevarnih tekem po samem robu visoke gorske stene, ob katerih se vedno sprašujemo, kako je mogoče, da se končajo brez usodnega izida. V teh tekmah se v glavnem računa na dobro trenirane mišice, popolno tehniko in samozavest v srečanju s smrtjo. Je na koncu koncev tudi vojna grožnja Iranu del ameriškega obračuna s Kitajsko kot največjo izzivalko ameriškega statusa v svetu?
 

Če ni mogoče v stvarnosti, bi bilo lahko na filmu …

V torek so s parado mode, nečimrnosti, estetske popolnosti in rahlim pridihom slabega okusa v Cannesu odprli 72. filmski festival. In medtem ko je vse to že od nekdaj nekaj običajnega, se je festival prvo noč začel z nenavadno komedijo z zombiji Jima Jarmuscha Mrtvi ne umrejo. Nekaj povsem običajnega je tudi to, da se režiserji in igralci ob takšnih priložnostih jasno izrekajo o tem, kaj mislijo o politiki in državnikih. Tako je Mehičan Alejandro Gonzáles Iñárritu na slovesnosti ob odprtju festivala voditelje velikih sil obtožil, da vladajo svetu z »besom, jezo in lažmi«.

Iñárritu je imel v mislih predvsem nevarno retoriko v zvezi z imigracijami, pa tudi v zvezi z zidom vzdolž ameriško-mehiške meje, ki bi lahko, kot je dejal, vodila v še eno svetovno vojno. »Pričakujem, da bo nekdo ustavil to nevarno zadevo, ki bi nas utegnila vrniti v leto 1939,« je dejal pred prikazovanjem Jarmuschevih zombijev. »Vemo, kako se bo končala ta zgodba, če bomo nadaljevali s takšno retoriko.«

Kdo ve, kolikokrat se je že pokazalo, da se odgovori na vsa vprašanja, ki pestijo sodobni svet, skrivajo v umetnosti. Mehiški režiser je bil sposoben izreči bistvo problema današnjega sveta, ko je opozoril na ignoranco politikov, ovešeno z lažmi in besom, ter na vir globalne norosti. Še nekaj pomembnega se letos dogaja v Cannesu: medtem ko se po različnih forumih o rasni in spolni enakopravnosti zgolj govori, se na francoski obali ta že dogaja. Prvič v zgodovini tega festivala je letos na sporedu film temnopolte režiserke. Francozinja senegalskega rodu Mati Diop prikazuje svoj film Atlantics, v katerem spremlja 17-letno dekle iz Dakarja, katere fant se je ladjo odpravil proti Evropi v iskanju boljšega življenja. A ladja izgine v morju. »To je stvarnost celotne generacije mladih Senegalcev,« pravi Mati Diop. To je vest celotne generacije Evropejcev. Pa si oglejmo vsaj film. Razmišljajmo o filozofiji »goja«. Na plošči budistične praznine je za vse dovolj prostora.
 

Kako bomo volili?

V Tel Avivu se je prav tako v torek začela Evrovizija. Zala in Gašper sta bila posebna že zato, ker sta bila v belem in brez angelskih kril. In zato je njuna pesem … v resnici njuna. Tako izvirno njuna, da je takoj postala naša. »Solze so v tvojih očeh, / pusti, da tečejo. / Ko najine želje so različne, / sprejmeš me in sprejmem te,« je prepevala Zala, Gašper pa ji je odgovarjal z nenarejenim nasmehom. Po mojem mnenju sta rešila Evrovizijo, na kateri daje Avstralija Evropi poduk iz popolnega scenskega kiča, izvedenega v visokem C. Resda v izvrstnem visokem C.

Festivale te vrste lahko vedno gledamo – in seveda tudi poslušamo – na več načinov. Letošnja Evrovizija je, denimo, odličen uvod v volitve za evropski parlament. Poglejmo, zakaj: »Države z najmočnejšo radikalno desnico na Evroviziji zastopajo predstavniki manjšin – Madžarsko Rom, Italijo Arabec, Francijo transspolni Arabec,« je tvitnil kolega Ilija Jandrić s televizije N1, lahko pa bi nadaljeval, da za Španijo prepeva Katalonec, da za Ciper nastopa Gruzijka itd., itd. Mar ni to zadostno sporočilo tudi za evropske volivce? Izbirajmo najboljše, ne najglasnejših. Mar ni to jasno sporočilo bodočim parlamentarcem? »Sprejmeš me in sprejmem te … Ni ti treba se dokazovat, vežejo nas iste solze, isti strah.«
 

Uničenje

»Dokazi so kristalno jasni: narava je v težavah. Torej smo v težavah tudi mi.« Tako je za revijo National Geographic izjavila Sandra Diaz, ena od soavtoric Globalnega poročila o oceni biološke raznovrstnosti in ekosistema, ki so ga pripravili pod pokroviteljstvom Združenih narodov. V začetku meseca so objavili zgolj povzetek poročila, ki bo v kratkem objavljeno v celoti, in to na več kot 1500 straneh. In takoj smo zaslišali opozorilni alarm, ki bi moral biti med najpomembnejšimi novicami ne le vsak teden, temveč vsak dan: pod pritiski sečnje gozdov, čezmernega ribolova, urbanizacije in drugih človekovih dejavnosti utegne za vedno izginiti milijon živalskih oziroma rastlinskih vrst, in to v prihodnjih nekaj letih.

Medtem prihajajo tudi druge ocene posledic podnebnih sprememb. Znanstveniki so ta teden opozorili, da utegne južna Azija do leta 2100 doživeti strahotno ekološko krizo, in to zaradi pospešenega taljenja ledenikov na gorski verigi Hindukuš, ki se razprostira od osrednjega Afganistana do severnega Pakistana, pa tudi ledenikov na Himalaji. To bo ogrozilo velik del dveh milijard prebivalcev, ki živijo na tem območju, zato je treba pričakovati na milijone »podnebnih beguncev«, ki se bodo prisiljeni na veliko preseljevati – s tem pa tudi območne spopade in militarizacijo držav, ki imajo vse bolj dragocene vire vode in hrane.

Kakšno igro se igramo z naravo? V kakšni strategiji se urimo, ko iz oceanov na veliko lovimo ribe, hkrati pa jih polnimo s plastiko? O čem razmišljamo, medtem ko osvajamo lastni planet, kot da smo pravkar padli z Marsa in kot da se lahko že jutri vrnemo tja? Tri četrtine kopnega in okoli 66 odstotkov pomorskega okolja je močno spremenjenega zaradi človeškega delovanja. Urbana območja so se od leta 1992 dvakratno povečala. Onesnaževanje s plastiko se je od leta 1980 povečalo za desetkrat. Vsako leto v reke in morja zlijemo od 300 do 400 milijonov ton težkih kovin, razredčevalcev, strupenih kemikalij in drugih industrijskih odpadkov, zaradi česar je v oceanih nastalo več kot 400 »mrtvih območij«. In katera od velikih sil se s tem ukvarja? Evropska unija je ena redkih, ki imajo definirano politiko preprečevanja podnebnih sprememb. Evroskeptikom je treba to ponavljati vsak dan, še zlasti pred volitvami v evropski parlament. Vsakič ko vdihnejo svež zrak, naj se spomnijo, da je ta v številnih krajih postal privilegij.
 

Dve potezi peresa

Težko je presoditi, katero pero je bilo ta teden bolj ubijalsko: je bilo to tisto v roki Donalda Trumpa, s katerim je podpisal izvršni ukaz o prepovedi delovanja vseh »rivalskih družb«, ki ogrožajo državno varnost (beri: kitajskega Huaweia), ali tisto, s katerim je Kay Ivey, guvernerka Alabame, pravico do prekinitve nosečnosti spremenila v kriminalno dejanje. Ameriški predsednik trgovinske vojne s Kitajsko ni zgolj dvignil na novo raven, na kateri se dve največji gospodarstvi sveta bojujeta za globalno tehnološko prevlado, temveč je v areno potegnil tudi Evropo, ki se mora zdaj odločiti, ali bo tudi sama prepovedala vstop Huaweia v novo internetno infrastrukturo ali pa bo tvegala globok razdor s tradicionalnim zaveznikom.

Guvernerka Kay Ivey pa je pokazala, kako bi bilo videti krščansko šeriatsko pravo, saj je po njenem zakonu strožja kazen predvidena za tistega, ki bi ženski, ki je zanosila med posilstvom, naredil splav, kot za tistega, ki je to žensko posilil.

To, kar povezuje Trumpa in Kay Ivey, ni zgolj dejstvo, da sta oba republikanca. Veliko pomembnejša je tista podobnost med njima, ki izvira iz napačnega načina varovanja najbolj svetih vrednot. Prepovedi so vedno znamenje nemoči, neinventivnosti in odrekanja prihodnosti. V igri »go« je prepovedana edino ponovna postavitev kamenčka na isti položaj, ker se s tem igra vrti v krogu in tako ne nadaljuje. Budistična praznina je bogata prav zaradi tega, ker v njej ni prepovedi. Kar pa ne pomeni, da ni pravil.

Nedavna Gallusova anketa je pokazala, da bi 60 odstotkov Američanov dalo svoj glas ateističnemu predsedniku, kar je več kot kdaj prej v državi, v kateri na denarju piše »naj Bog varuje Ameriko«. Naj jim bo novo merilo za predsednika države – ali zna igrati »go«. In kaj vidi na prazni plošči? Areno za novo vojno? Ali prostor za nov, boljši svet?