Na začetku so to bile ulice bede, umazanije in smrti. Revni študentje, garaški delavci, neuresničeni umetniki, prodajalke ljubezni in drugi prisilni pripadniki družbenega dna so tukaj našli zasilno zavetje, od lepšega in boljšega dela Vilne so bili ločeni tudi fizično. Reka Vilnia je jasno zamejevala »naše« in »njihove«, možnost prehajanja je bila le v eno smer – iz bogatega središča na obrobje. Ko si bil enkrat v Užupisu, si lahko upal le, da boš preživel do naslednjega dne. Zunaj je vladal zakon ulice, v vlažnih stanovanjih brez elektrike in stranišč so največji davek pobirale bolezni.
Toda če so imeli umetniki in študentje prazne žepe, so imeli veliko kreativnosti. Po litovski osamosvojitvi so upali, da bo napredek zajel tudi Užupis, a so bili še naprej na obrobju, zato so vzeli stvari v svoje roke. Dobesedno. Ustanovili so republiko Užupis, postavili mejo, sprejeli ustavo ter izvolili predsednika, parlament in premiera.
»Počutili smo se zapostavljene. Po osamosvojitvi smo samo gledali, kako Vilna napreduje, zato smo našo usodo spremenili sami,« je povedal premier Sakalas Gorodeckis nekega prijetnega poletnega večera, ko je bila stara beda le še spomin.
Obiskovalce velikokrat sprejme tudi minister za turizem Kestas Lukoskinas. »Republiko Užupis so ustanovili umetniki,« je dejal. »Zaradi nizkih cen je tukaj živelo veliko umetnikov in študentov, nekateri so prostore celo zaskvotali. Hoteli so drugačno sosesko, da bi pokazali, kako lahko ustvarjalnost spremeni še tako zanemarjeno sosesko in iz sivine preide v barve.«
V Republiki Užupis pripravljajo tudi vodene oglede.
Uživati sedanji trenutek
V zastavi imajo upodobljeno dlan z luknjo, njeno barvo pa spremenijo štirikrat na leto, skladno z letnimi časi. »Dlan z luknjo ima več pomenov. Prvi je, da nimamo česa skrivati. Kar imamo, vidi vsak. Drugi je, da denar gre tako, kot pride, zato je treba uživati sedanji trenutek in ne slaviti materialnih dobrin,« je pripomnil minister Lukoskinas.
Duh prerojenega Užupisa je najmočnejši ob reki. Ob poti posedajo iskalci počasnejšega življenjskega ritma, blizu so kipi, na stenah slike in grafiti, na drevesih knjige. Malce žalostno podobo imata le razpadajoča piana, a nedaleč stran je še tretji, na katerem lahko obiskovalci zaigrajo pesem ali dve. Marsikdo, pravijo, si želi v takem ozračju kaditi marihuano, a ta je v Užupisu nezaželena. Blizu je še pošta, kjer vam v potni list odtisnejo uradni žig, nekaj ulic stran pa je izobešenih 41 členov ustave. Najprej v litovščini, nato še v angleščini, kitajščini, arabščini, španščini …
Užupiške ustave v slovenščini ni, kajti jeklene svetleče table z novim prevodom ne postavijo kar tako. »Mnogi bi radi ustavo v svojem jeziku, a morajo kaj ponuditi v zameno,« je odgovoril premier. »Hočemo imeti slovesen dogodek, da predstavimo državo in lokalno hrano. K nam morajo priti uradni predstavniki države, da vzpostavimo diplomatske odnose. Pričakujemo namreč, da nas bodo potem vaši politiki predstavili v Sloveniji.«
Kot prava republika imajo svoj denar – evro užas. Njegova vrednost je vrč piva, sprejemajo pa ga 1. aprila ob praznovanju samostojnosti. »Cena piva v evrih je v zadnjih letih precej narasla, zato je narasla tudi vrednost evro užasa,« je ekonomski trik opisal premier. »Kaj pomeni užas, pa v Sloveniji verjetno veste?«
Soseska in orožje
S festivali, razstavami, galerijami in gledališkimi predstavitvami so lahko prenavljali sosesko. Namesto kamnitih in blatnih ulic so dobili asfaltirane ceste, osvežili fasade, prebivalci pa so postali zakoniti lastniki stanovanj. Le v kakšen skrivnem atriju so še vidni ostanki nekdanje revščine z izsušenimi lesenimi vrati, nizkimi stropi, dotrajanimi okni …
»V Užupisu opozarjamo na probleme litovske družbe, ki jih politika ne odpravi,« je povedal premier. »Zdaj je to celo najvarnejša soseska v Vilni, toda hkrati smo soseska, v kateri imajo prebivalci doma največ orožja. Mnogi so služili vojsko ob osamosvojitvi. Tudi jaz imam doma kalašnikovko,« je navrgel premier.
Z razvojem soseske so lokalni veljaki dobili vse več veljave. Če so imeli nekoč težave s prirejanjem resnih šal o litovski politiki, zdaj z (uradno) mestno oblastjo složno sodelujejo. »Če hočemo zapreti kakšno cesto za festival, nimamo več težav z dovoljenji. Dokumente v zadnjih letih urejamo precej hitreje,« je razkril minister za turizem.
Užupis je že trikrat obiskal dalajlama, v tej majhni republiki je tudi edini tibetanski trg na svetu. Papeža niso dočakali, a so mu zato pomahali čez reko. »Litovski politiki so včasih kar malce jezni, ker marsikateri pomembnež ali novinar zdaj raje govori z nami kot z njimi,« se je zasmejal premier.
»Čutili smo se zapostavljene. Po osamosvojitvi smo samo gledali, kako Vilna napreduje, zato smo našo usodo spremenili sami.«
Sakalas Gorodeckis
Sakalas Gorodeckis
Žrtve lastnega uspeha
Toda prebivalci Užupisa so v zadnjih letih žrtve lastnega uspeha. Sproščeno ozračje, prenovljeno okolje in kulturni program so oplemenitili sloves soseske, zato so se vanj naselili premožnejši prebivalci, kmalu so na drugo stran reke prikorakali tudi iskalci dobička. Ko so bile nepremičnine še poceni, so kupili več stanovanj za oddajanje, odprli gostilne in bare, a vse brez simbioze z idejo soseske.
Če stopiš na cesto, da bi fotografiral grafit, je lahko nevaren že prvi korak, saj te lahko povozi luksuzen mercedes, porsche ali tesla. Tudi ko ujameš v objektiv ulično umetnino, je v kadru kaj hitro še novejša stavba, ki spada med čedalje pogostejše zaprte soseske za premožnejše. Prav zato si mladi (umetniki) v tej soseski stežka privoščijo bivanje, visoke najemnine silijo k selitvi celo ministrsko ekipo.
»Bogatejši so prepoznali privlačnost soseske, zato je tu zdaj več potrošnikov kot ustvarjalcev programa,« je potarnal premier. Z ministrom za turizem imata isto rešitev – v ustvarjanje vključiti priseljence. »Proti gentrifikaciji se ne moremo boriti, lahko se le prilagodimo in poskušamo vključiti prišleke v vsakodnevno soustvarjanje.«
Soseska kot statusni simbol
V Užupisu je vedno najbolj pestro ob dnevu samostojnosti 1. aprila, a vsak teden pripravijo vsaj dva kulturna dogodka. Soseska je velika 60 hektarjev, do nje vodi deset mostov, ima 11.000 prebivalcev, po cenah stanovanj pa je druga najdražja v Vilni. Če rečeš, da si iz Užupisa, je to statusni simbol.
V Užupisu je vedno najbolj pestro ob dnevu samostojnosti 1. aprila, a vsak teden pripravijo vsaj dva kulturna dogodka. Soseska je velika 60 hektarjev, do nje vodi deset mostov, ima 11.000 prebivalcev, po cenah stanovanj pa je druga najdražja v Vilni. Če rečeš, da si iz Užupisa, je to statusni simbol.
Vsi vendarle niso dobrodošli
V glavo šine primerjava z Metelkovo in Rogom, toda to ni kraj, kjer bi iskali svoj prostor pod soncem ljudje z roba, saj v Užupisu begunci iz tretjega sveta in pripadniki skupnosti LGBT+ niso zaželeni. »Spoštujemo vse, toda predstavniki kolektiva LGBT+ tukaj ne morejo imeti parad,« je bil jasen premier. »Nočemo niti begunskega kaosa, zato smo veseli, da litovska policija uspešno brani našo mejo. Večkrat se zato pošalimo, da Užupis ni del schengenskega območja.«
Premier »begunskega kaosa« še ni vedel, je pa poslušal pripovedovanje policista v Užupisu, ki je leta 2015 prišel na pomoč slovenski policiji na mejo s Hrvaško. Toda premier je lahko brez skrbi, saj nihče od iskalcev boljšega življenja ne pomisli, da bi pobegnil v Litvo, še tisti, ki po naključju zaidejo sem, kmalu krenejo proti Nemčiji ali Skandinaviji. Škoda, saj bi lahko tako tudi gostoljubni domačini na lastni koži spoznali, da smo si vsi enaki. Eni revni, drugi bogati, tretji leni, četrti kreativni umetniki … kakšen peti je tudi baraba. Tako med Litovci kot med begunci.
Toda če že nočejo sprejeti beguncev in predstavnikov skupnosti LGBT+, v Užupisu verjamejo v nadnaravno moč angela, upodobljenega na kipu na osrednjem trgu. Vsaj tako je pojasnil zunanji minister Tomas Čepaitis. »Ljudem ne zaupam toliko kot naravi, verjamem pa v angele,« je pripovedoval z zasanjanim glasom. In kakšna je skrivna moč angela iz Užupisa? »Čist zrak med ljudmi. Z njegovo pomočjo spoznamo, da ne potrebujemo nesporazumov in konfliktov.«
Kaj pa predsodki?