Reševalci evra se igrajo z ognjem

Berlin – Nemčija noče zbujati lažnih upov. Težav, ki so nastajale dolga leta, se ni mogoče znebiti čez noč. Sanje o rešitvi krize z enim svežnjem, na vrhu EU in skupine evra konec tedna, se ne bodo izpolnile, je sporočilo nemške kanclerke Angele Merkel. Kljub temu so na mizi dolgoročne rešitve, ki naj bi v temeljih spremenile delovanje denarne unije.

Na mizi bodo predlogi glede Grčije, gospodarske vlade, posegi v pogodbene temelje za nadzor proračunov ... Glede Aten je najmanj kočljiv šesti obrok (osem milijard evrov) iz lanskega rešilnega svežnja. Predvidoma se bo na novo odprl na julijskem vrhu sprejeti novi sveženj za Grčijo (109 milijard), ki naj bi tej državi omogočil, da bo nad gladino še prihodnja leta. Poleti so banke sicer privolile v rešitev, po kateri se prostovoljno odpovejo 21 odstotkom zahtev, a učinkovita rešitev mora biti veliko obsežnejša. Odpis bi utegnil preseči 50 odstotkov.

Scenarij, ki ga pripravlja evropska politika, je kakor igranje z ognjem. Prednostna naloga je preprečevanje širjenje požara na druge visoko zadolžene države in obramba bank. Če bi Grčiji odpisali del dolgov, bi to navsezadnje lahko pričakovale tudi druge visoko zadolžene države, že tako pa bodo v bilancah bank nastale velike luknje. Zato bi velike banke morale dobiti sveži kapital. Kako bi ga lahko zagotavljal krizni sklad EFSF, je ena od dilem pred vrhom. Nemčija, denimo, ni naklonjena njegovi prožnosti pri financiranju držav in posredno še bank.

Tudi Francija v vrtincu?

Kako nevarne postajajo razmere, kaže čedalje več napovedi (denimo bonitetne agencije Moody's), da bi poglabljanje dolžniške krize in novi rešilni svežnji utegnili potegniti v vrtinec še Francijo, ki je za Nemčijo glavni steber območja evra. Njene banke so visoko izpostavljene v sredozemskih državah, francoske javne finance so daleč od stabilnosti. Če bi Pariz – francoski vrh še zavrača govorjenje o takem scenariju – res izgubil najvišjo bonitetno oceno AAA, bi evropske reševalne akcije postale negotove. Francoska zadržanost glede grškega bankrota ima svojo logiko.

Kakšne so razlike v delovanje evropskih gospodarstev in neravnotežje med njimi, so pokazali zadnji podatki Eurostata. Tako javnofinančno stabilne države s severa, kakršni sta Nizozemska ali Nemčija, ustvarjajo velike zunanjetrgovinske presežke. Na drugi strani so sredozemske članice globoko v primanjkljajih. Francija, ki je od januarja do julija pridelala za več kot 51 milijard evrov primanjkljaja, je v skupini z Grčijo, Španijo, Portugalsko ... Skratka, več kot desetletje po ustanovitvi denarne unije zbliževanja (konvergence) njenih članic ni.

Nova razsežnost krize je, da ima politika, ki je med spoprijemanjem s krizo izgubila velik del zaupanja javnosti, na muhi banke. Finančna industrija je bila pred tremi leti rešena z denarjem davkoplačevalcev, bremena krize nosijo drugi, s krizo evra grozi ponavljanje tega scenarija. Še glasnik nemške kanclerke je sporočil, da ima Merklova razumevanja za ljudi, ki so konec tedna protestirali in zahtevali pravičnost. Politika pričakuje od velikih bank, da z več najboljšega temeljnega kapitala (menda 9 odstotkov) zavarujejo tvegane kupčije.

Cilj posvečuje sredstva

Če se ne bodo okrepile s kapitalom na trgih, bi se lahko vpletle države in z injekcijami vstopile v banke. To bi po scenarijih, ki krožijo, lahko naredile tudi brez njihovega soglasja. Želeni cilj, preprečiti širjenje in poglabljanje krize, očitno posvečuje sredstva. »Prepričljivo moramo pokazati, da pravila postavlja politika,« je na televiziji povedal nemški finančni minister Schäuble. V nasprotnem primeru ne grozi samo kriza socialnega tržnega gospodarstva in finančnih trgov, marveč tudi kriza demokratičnega sistema.

Nasprotovanje prisilnim finančnim injekcijam

»Politika nam ne bi smela napovedati vojne. Namesto tega bi morala z nami z vodo in kruhom v samostan in delati, dokler se ne bi začel dvigati bel dim in bi dobili skupno rešitev,« je na drugi strani za Bild povedal predsednik združenja nemških bank Andreas Schmitz. Kakor položaj vidijo banke, je v ospredju politična kriza zaupanja. Leta 2008 so banke spravljale v težave države, danes je ravno obratno. Zaradi neurejenih javnih financ držav imajo težave banke, ki so obravnavale državne obveznice kot papir brez tveganja.

V Nemčiji se političnim načrtom o velikem odpisu dolgov in državnih kapitalskih injekcijah najbolj glasno upira najbolj znani bankir, prvi mož Deutsche Bank Josef Ackermann. Švicar, ki je pred tremi leti zmagovito razlagal, da bi se sramoval, če bi njegova banka morala dobiti pomoč države, odločno nasprotuje prisilnim kapitalskim injekcijam ogroženim bankam. V njegovih očeh je krivda za težave tako ali tako v politiki: zaupanja v trdnost javnih financ ni, finančni trgi pa niso prepričani, da ima politika dovolj volje in sredstev za obvladovanje krize.

Kot čarobno paličico ponujajo številni nemški politiki – predvsem tisti iz opozicijskih vrst – delitev velikih bank. Klasični bančni posli bi bili po takšnih zamislih ločeni od razvpitega investicijskega bančništva, ki lahko z velikimi tveganji med krizo povzroči finančno katastrofo. Na koncu morajo za tvegane kupčije z denarjem varčevalcev plačevati davkoplačevalci, ker so velike banke pač sistemske in ne morejo propasti, ne da bi za sabo potegnile še drugih. O velikih reformah se je sicer že veliko govorilo pred tremi leti, a narejeno ni bilo skoraj nič.