Reševalci evra so znova zagnali krizni pogon

Po krajšem oddihu je spet več negotovosti v območju evra.

Objavljeno
26. september 2012 22.29
GREECE-FINANCE-PUBLIC-DEBT-EU-IMF-STRIKE
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Po dveh tednih miru, ki sta ju omočila odločitev ECB o nakupih obveznic kriznih držav in blagoslov rešilnega mehanizma ESM na nemškem ustavnem sodišču, na stari celini prihaja do novih zapletov pri spopadanju z dolžniško krizo.

Spet je na dnevnem redu kronična javnofinančna bolnica Grčija, ki mora sprejeti obsežen varčevalni sveženj (11,5 milijarde evrov v dveh letih), da bi zadovoljila zahteve upnikov. Ti čakajo na oceno inšpektorjev trojke (ECB, evropska komisija in IMF), ki v Atenah pregledujejo grške javne finance. Od njihove ocene je odvisno, ali bo grška vlada dobila nov obrok pomoči v višini 31,5 milijarde evrov, ki prihaja iz drugega 130-milijardnega rešilnega svežnja. Brez tega jesenskega nakazila bi Grčija bankrotirala, verjetnost njenega izstopa iz območja evra pa bi se še povečala.

Trojka je prejšnji teden sicer prekinila delo v Grčiji, a na sedežu evropske komisije tega ne obravnavajo kot znamenje težav. Kljub temu je pri reševanju Grčije čedalje več novih kočljivih stvari. Tako Atene, glede na razmere, ne bodo mogle uresničiti načrta in se že leta 2015 na trgih financirati same. Tudi znižanje dolga na 120 odstotkov BDP do leta 2020 postaja bolj ali manj nedosegljivo. Odkrita je bila nova luknja v grških javnih financah, neuradne ocene se gibljejo med petnajst in trideset milijard evrov.

Krizna trojica na en mah

Tudi v IMF opozarjajo, da Grčija z ukrepi za urejanje javnih financ (zniževanje plač in pokojnin že tako povzroča velike socialne napetosti), ne bo mogla zakrpati lukenj. Gospodarski položaj je zavožen, država je peto leto v recesiji, načrtovanih prihodkov od privatizacije ni od nikoder. Vsekakor je več znamenj, da bi Atene utegnile dobiti več časa za izpolnitev obvez. Komisar za energetiko, Nemec Günther Oettinger, je napovedal, da naj bi že na oktobrskem vrhu EU sprejeli ključne odločitve glede Grčije, Portugalske in Španije.

Nova odkritja in zapleti še otežujejo uresničitev cilja voditeljev območja evra: narediti vse, da bo Grčija ostala v območju evra. Notranjepolitične razmere, še najbolj v Nemčiji, ne dopuščajo novega svežnja pomoči. Spet se kot institucija s čarobno palico omenja ECB. Varuhi evra iz Frankfurta bi teoretično lahko imeli na razpolago več instrumentov pomoči Atenam, denimo delni odpis grških obveznosti ali nižje obresti. Negotovo je, ali taki ukrepi za ECB ne bi pomenili nedovoljenega financiranja držav.

Največji zalogaj postaja krizna Španija. Čeprav vlada Mariana Rajoya vztrajno demantira, da bo morala zaprositi za pravo pomoč (ne le za banke, za katere že ima odobrenih do sto milijard evrov), je njeno približevanje rešilnemu dežniku očitno. Zahtevani donosi za njene obveznice so bili v sredo spet na šestodstotni psihološki meji, tudi zavarovanja pred neizplačilom (razvpiti CDS) so se podražila. Poleg tega javnofinančno stisko spremljajo napete domače razmere, od množičnih demonstracij proti zategovanju pasu do krepitve gibanja za neodvisnost Katalonije.

Samo za rešitev bank (kapitalska injekcija) naj bi Španija potrebovala okoli šestdeset milijard evrov. Pritiski finančnih trgov na Madrid bi se sicer lahko zmanjšali, če bi ECB začela na veliko odkupovati španske obveznice, a pogoj za ukrepanje Frankfurta je nova prošnja za pomoč. Tej bi sledil strog varčevalno-reformni program, kakršnega imajo Grčija, Irska in Portugalska. Rajoy si takšnega razpleta ne želi (veliko govori o suverenosti), po drugi strani z zavlačevanjem tvega še strožje zahteve v zameno za pomoč.

En vrh, dve razlagi

Reševanje je povezano še z dvema dejavnikoma. Na začetku oktobra bo začel delovati krizni mehanizem ESM, ki bo kot prava institucija imel veliko bolj trdne temelje od sedanjega kriznega sklada EFSF. Glede Španije je ključna njegova vloga pri kapitalskih injekcijah bankam, ki bi bile neposredne. Zato se takšna pomoč ne bi prištela k javnemu dolgu. Toda: pogoj za ukrepanje ESM je – v skladu s sklepi junijskega vrha EU – ustanovitev centraliziranega nadzora bank pri ECB. Vpeljava takega nadzora je ena od najbolj vročih tem na evropskem političnem parketu.

Tako med zglednim severom in zadolženim jugom poteka boj za pravilno interpretacijo sklepov junijskega vrha. Tri severne članice z najvišjo bonitetno oceno (Nemčija, Nizozemska in Finska) so v skupni izjavi opozorile, da ESM (vanj bodo kapital vplačale vse članice območja evra) ne bi smel nositi tveganj za stara bremena, zaradi katerih imajo po poku nepremičninskega balona španske banke hude težave.­ To da bi bila naloga države. Po logiki trojice bi ESM lahko prevzel odgovornost samo za težave, ki bodo nastale po vzpostavitvi novega nadzora pri ECB.

Na sedežu evropske komisije so ocenili, da takšna stališča niso v skladu s sklepi junijskega vrha EU. Obljubljena neposredna kapitalska pomoč bankam v Bruslju velja za enega ključnih stebrov prihodnjega boja z dolžniško krizo, saj bi z njo prekinili povezavo med težavami bančnega sektorja in posledičnimi bremeni za proračune. Tudi centralni nadzor bi po razlagah Bruslja moral biti pripravljen do konca leta, na drugi strani pa nemški finančni minister Wolfgang Schäuble bolj ali manj očitno pritiska na zavoro.