Rim proti posredovanju Nata

Rim - V skupini je bila tudi mlada Nemka, ki je z otrokom pobegnila iz Tunizije, kjer je bila poročena z domačinom. Italijanski notranji minister Roberto Maroni je izjavil, da Italija lahko prevzame vlogo reševalca, kakor jo je v času albanske krize pred dvema desetletjema, vendar naloge nikakor ne more opraviti sama. Če se Evropa resnosti razmer ne bo zavedela dovolj zgodaj, bo proti severu pljusknil velikanski val beguncev, opozarja Maroni.

Begunci spet prihajajo bolj množično, odkar se je umirilo več tednov viharno Sredozemsko morje. Prejšnji mesec se je v treh dneh izkrcalo 6000 ilegalcev, zelo mogoče pa je, da tudi več, saj so skupine ilegalcev odkrivali na vlakih, ki so vozili proti severu Italije in naprej v srednjo in severno Evropo. Ugibajo, da se večjim ladjam uspe prebiti tudi do obal Sicilije in Kalabrije, prav mogoče, da tudi do Apulije.

Prebivalci Lampeduse protestirajo in zahtevajo od rimskih oblasti, naj prišleke nemudoma odpeljejo na Sicilijo in na Apeninski polotok. Prišlekov je ob vsakem novem valu dvakrat ali trikrat več, kakor jih lahko sprejme krizni center na otoku.

Roberto Maroni zvoni k preplahu. Libija je v ognju, Tunizija ne zmore nadzorovati svojih obal, v Egiptu so spet nemiri, vse tri države pa so zelo blizu Italiji, v Bruselj sporoča Maroni.

Italijanski notranji minister se je posebno ogorčeno odzval na govorice politikov med zahodnimi zavezniki, da bi bilo treba poseči v Libiji za zaščito človekovih pravic in življenj civilistov. Vojaški poseg v Libiji bi bil lahko usodna napaka, opozarja Maroni.

Vsaka napačna poteza v Libiji lahko pripelje do tragičnih posledic, Libija se lahko hitro spremeni v novi Afganistan ali novo Somalijo. Ničesar si ne želimo manj od tega, je poudaril in pozval Evropsko unijo, naj se resno in nujno loti načrta pomoči.

Novi Marschallov načrt je prejšnje dni omenil tudi premier Silvio Berlusconi, ki je bil operiran na čeljusti zaradi posledic atentata, ki ga je doživel predlani v Milanu. Operacija je trajala štiri ure, Berlusconi bo nekaj dni zunaj pogona.

Italijanska mornarica je v Libijo že poslala ladjo Libra, ki je odpeljala 25 ton pomoči v Bengazi. Odpeljali so odeje, šotore, električne generatorje, riž in mleko. Zunanji minister Franco Frattini pa je povedal, da so z začasnim odborom upornikov v Bengaziju že vzpostavili diskretne stike. Libijce bolje poznamo kakor drugi Evropejci, je novinarjem pojasnil Frattini, dobro poznamo nekdanjega Gadafijevega pravosodnega ministra, ki vodi začasni odbor in povezuje tudi libijske veleposlanike, ki so se pridružili upornikom.

Italija se nadeja, da bo lahko obnovila plodne gospodarske stike v Libiji, kjer je zadnji dve leti nosila zastavo vse Evrope, njena naftna družba Eni pa deluje na libijskih tleh že od leta 1959. Prišla je celo desetletje pred vojaškim udarom stotnika Gadafija, ki si je pozneje našil čin polkovnika. Eni je še danes najmočnejša družba v Libiji, državi, ki so jo tako krstili italijanski kolonizatorji z vojaškim dekretom leta 1934.

Poleg Enija sta močno zastopani gradbeni firmi Impregilo in Astaldi, ki naj bi skladno s sporazumom med Gadafijem in Berlusconijem zgradili avtocesto ob Sredozemskem morju od egiptovske do tunizijske meje. Italija je tej cesti in še nekaterim projektom namenila pet milijard evrov, ki veljajo za vojno odškodnino zaradi več kot tridesetletne kolonialne oblasti v Tripoliju.

Bolj zapleten je položaj orožarske industrije Finmeccanica, ki ima z Gadafijem skupno družbo za proizvodnjo in izvoz orožja na Bližnji vzhod in v Afriko. Gadafi je najmočnejši delničar banke UniCredit, v torinskem Fiatu pa je libijski delež z nekdanjih 15 odstotkov padel na manj kot dva odstotka.