Rusija v uporniški vojni 
ne more zmagati

Moskva – Ruski preiskovalci so s pomočjo analize DNK ugotovili, da se je v dvorani za mednarodne prihode razstrelil 20-letni prebivalec inguške vasi Ali-Jurt Magomed Jevlojev. V priporu sta še njegov 16-letni brat Ahmed in 22-letna sestra Fatima, saj so preiskovalci na njunih rokah domnevno našli sledi eksploziva, zato sklepajo, da sta pomagala pri izdelavi smrtonosne bombe. Za zapahi sta že tudi sovaščana Islam Jevlojev in Ahmed Aušev, ki je menda samomorilca odpeljal na avtobusno postajo, ter Bašir Kamhojev, ki v Ingušetiji domnevno rekrutira samomorilske napadalce. Napad na Domodedovu je bil menda maščevanje za smrt uporniškega voditelja Bekhana Bogatirjova, ki je bil ubit avgusta lani in je bil poročen z napadalčevo sestro Fatimo. »Sodelujem s preiskovalci,« je za AFP povedal oče samomorilca, ki zatrjuje, da o sinovih načrtih ni vedel nič.

Preiskava zadnjega samomorilskega napada v Rusiji je v polnem teku, ruske oblasti pa vso pozornost usmerjajo v izboljšanje prometne varnosti, s čimer želijo tako domači kot tuji javnosti dokazati, da je Rusija varna država. Predsednik Dmitrij Medvedjev je včeraj obiskal moskovsko letališče Vnukovo, kjer je kot običajen državljan preizkusil varnostne ukrepe, zatem pa je nenapovedano obiskal še kijevsko železniško postajo, kjer je ogorčen ugotovil, da kljub ukazu o poostreni varnosti v glavni čakalnici ni niti enega policista. Posnetki nepričakovanega obiska se gledajo kot resničnostna oddaja. »Kje je policija? Kako poteka nadzor?« je rohnel v pisarni glavnega direktorja. Vajo je ponovil v pisarni prometne policije, kjer je dežurni policist po radijski zvezi nemudoma začel poizvedovati. Takoj po ogledu je razočarani Medvedjev generalnemu državnemu tožilcu Juriju Čajki in direktorju ruskih železnic Vladimirju Jakuninu ukazal, naj nemudoma vzpostavita red.

»Teroristični napad na Domodedovu je samo še en dokaz, da v primeru teroristov samomorilcev nikoli ni mogoče doseči popolne varnosti. Z odpuščanjem tistih, ki so odgovorni za letališko varnost, razmer ni mogoče spremeniti. Morda so res krivi, ker niso sprejeli preventivnih ukrepov, vendar je objektivno odgovornost treba iskati v samem ruskem političnem vrhu. Morda bi bilo treba odpustiti direktorja FSB Aleksandra Bortnikova in notranjega ministra Rašida Nurgalijeva ter na njuno mesto postaviti človeka, ki bi se domislila novih strategij,« je ruske ukrepe za nezadostne označil Ethan Burger iz Centra za preprečevanje transnacionalnega kriminala na Univerzi Wollongong v Avstraliji.

Da v vojni proti terorizmu preprosto ni mogoče zmagati, so prepričani tudi drugi udeleženci razprave z naslovom Ali lahko Moskva zmaga v vojni z domačim terorizmom? , ki so jo pripravili na spletnem portalu Russia Profile. Vladimir Belaeff z Inštituta za globalno družbo v San Franciscu trdi, da sodobnega terorizma v Moskvi ne morejo premagati nič bolj kot v Washingtonu, Londonu in Madridu. »Terorizem je asimetričen: majhna skupina fanatikov lahko udari kjer koli in kadar koli ter doseže boleče in spektakularne, čeprav v večini primerov strateško ne zelo pomembne rezultate. Tragično je, da je sodobni terorizem postal del vsakdanjika. Majhna skupina fanatikov in samomorilskih sociopatov, ki so oboroženi z modernim orožjem, nima nobenih zahtev. Njihov cilj je povzročanje kar se da velike škode skupini nezaščitenih in presenečenih posameznikov. Fanatiki skoraj nikoli ne govorijo o motivih, ampak samo ubijajo. Kaj v tem primeru sploh pomeni zmaga?« Po njegovem mnenju ima Rusija v nasprotju z drugimi državami težave s preprečevanjem terorizma tudi zaradi neodgovornega ravnanja ruskih varnostnih služb, kar se je pokazalo tudi na Domodedovu in je posledica »splošnega duha časa moderne ruske družbe, ki je takšna zaradi desetletij sovjetskega nihilizma in očitnega nespoštovanja vrednosti človeškega življenja«.

Sergej Markedonov, politični analitik iz Centra za strateške in mednarodne študije v Washingtonu govori o uporniški vojni, ki jo je ugledni ruski vojaški teoretik Jevgenij Messner leta 1960 definiral kot vojno, v kateri »borci ne sestavljajo vojske, ampak ljudsko gibanje«, ki se je na Severnem Kavkazu najprej sestavilo na podlagi etničnega nacionalizma, zdaj pa v njem vse večjo vlogo igra radikalni islamizem. »V nasprotju s simetrično oziroma klasično vojno so v uporniški vojni odločilnejši psihološki faktorji, kar pomeni, da jo spodbudijo življenjske razmere ali pa maščevanje. Severnokavkaški saboterji teroristi oziroma džihadisti z rusko vlado nikoli ne bodo dosegli nobenega dogovora. Če že, si je težko predstavljati, da bi ga spoštovali,« je prepričan in dodaja, da je njihov glavni cilj »sveto bitko« razširiti na druga območja postsovjetskega prostora. Azerbajdžan in Gruzija sta na zemljevidu džihadistov že označena kot državi »pod okupacijo kafirjev in murtadov«, iz česar izhajata edini logični vprašanji: »Kje se bo zgodil nov napad?« in »Kaj so napadalci izbrali za naslednjo tarčo?« Dodaja, da mora biti bitka proti terorizmu del skupnega prizadevanja državnih organov in borcev za človekove pravice, zato je pravi odgovor srednja pot med spoštovanjem človekovih pravic in odločnim spopadom s terorizmom.