Tiskane izdaje
Al Bab – V zadnjih dneh so režimske letalske sile nad »osvobojenim ozemljem« v severni Siriji sprožile veliko ofenzivo. Bombniki in helikopterji so ves čas v zraku in napadajo tako uporniške kot civilne tarče. Število žrtev se hitro povečuje.
Zdi se, da je sirska vojna vstopila v novo fazo. To potrjuje tudi spremenjena taktika Svobodne sirske vojske, katere glavna tarča so zdaj letalska oporišča v okolici Alepa. V ponedeljek dopoldan so bombniki nad Al Bab, nekakšno administrativno središče »osvobojenega ozemlja«, od koder opozicijski civilni in vojaški svet poskušata skupaj organizirati življenje v vojni in miru, odvrgli najmanj osem bomb. Živahno mesto, ki si tudi v najhujših dneh ne pusti vzeti veselja do življenja, je streslo kot še nikoli prej. Ubitih je bilo dvajset ljudi, več deset je ranjenih.
Bombardiranje se stopnjuje. Režim predsednika Bašarja al Asada se je očitno odločil znova prevzeti nadzor nad izgubljenim ozemljem na severu države. Glede na to, da so uporniki iz tega dela Sirije pregnali praktično vse vladne vojake, lahko to stori le iz zraka. Če se je morda doslej lahko zdelo, da sirske oblasti omejujejo letalske operacije proti svojemu ljudstvu, je zdaj jasno, da so vojaški piloti dobili nove, morilske ukaze.
»Asad zelo dobro ve, da te vojne ne more dobiti z bojevanjem na tleh. Tako je že izgubil ogromno ozemlja in spoznal, da ima med ljudmi vedno manj podpore. Tega se dobro zavedajo tudi njegovi vodilni častniki. Zato se je odločil spremeniti taktiko. V zrak je poslal bombnike in helikopterje. S tem je prestopil mejo, ki so si jo tiho začrtali vodilni možje sirske vojske. Vojna bo zdaj postala še veliko bolj kruta. Prepričan sem, da se bodo letalski napadi na osvobojeno ozemlje – pa tudi drugod po državi – zdaj močno okrepili,« mi je v stavbi mestnega sodišča v Al Babu dejal poveljnik novoustanovljene policije, ki deluje v okviru Svobodne sirske vojske, Hasan al Mahel Šamari. Pred štirimi meseci je pobegnil iz vrst vladnih sil. Pred tem je že dlje časa sodeloval z uporniki. Ker dobro pozna delovanje režimskega varnostnega ustroja, je hitro prevzel eno ključnih vlog v mestu, ki je v zadnjih dneh skupaj z okoliškimi vasicami postalo najbolj priljubljena tarča režimskega bombardiranja.
»Sem izkušen vojak. Za razliko od mladih borcev me ne prevzamejo čustva. Zato ne morem biti optimist. Asad ima še ogromno orožja. V tej vojni še zdaleč ni uporabil vsega, kar ima na voljo. Bojim se, da prihajajo tedni, ko bomo spoznali, kaj vse se skriva v vladnih vojaških skladiščih. Naša edina možnost je uvedba območja prepovedi letenja, toda mednarodna skupnost nas je pustila na cedilu. Izdali ste nas, zato se to ne bo zgodilo. Režimsko letalstvo lahko počne, kar hoče. Tudi Turčija ne bo storila ničesar. V Siriji ima svoje interese in že od samega začetka vojne igra dvojno igro. Sami bomo težko zmagali. Izgube bodo velike. Uničenje prav tako. Edino, kar mi trenutno daje upanje, je dejstvo, da iz vladnih vrst beži vse več vojakov,« je v svoji pisarni v središču mesta dejal Šamari. »Ogromno vojakov bi rado pobegnilo, a je to vsak dan težje. V režimskih enotah vlada strašen nadzor. Če častniki odkrijejo koga, ki hoče dezertirati, ga doleti mučenje ali celo usmrtitev. Zelo trpijo tudi družine pobeglih vojakov. Mnogi, ki bi radi pobegnili, tega ne storijo prav zaradi tega, da bi zaščitili svoje družine. A vseeno beži vedno več vojakov. Tudi zato je bil režim prisiljen v redne enote vključiti pripadnike šabihe,« je dodal policijski načelnik območja, ki je pod nadzorom Sirske svobodne vojske.
Tudi ta sicer ni najbolj enotna. Nasprotno. Različne uporniške skupine »druži« le boj proti režimskim silam in cilj – strmoglavljenje Bašarja al Asada. Med uporniki (po libijskem zgledu) vlada velika tekmovalnost, hkrati pa posamezne skupine v osnovi delujejo regionalno oziroma klanovsko. Že zdaj, ko vojni še zdaleč ni videti konca, je jasno, da se ob morebitni zmagi upornikov obeta spopad za oblast. Ob tem nikakor ne gre pozabiti pomembne vloge, ki jo na ključnih bojiščih v uporniških vrstah igrajo tuji borci. V Sirijo so prišli zato, da bi tu ostali. Tako ali drugače.
