Tiskane izdaje
Naval Abu Rudeina je bila stara sedem let, ko so ji pred očmi ustrelili očeta. Z materjo sta v grozi zbežali iz taborišča. Ko sta se čez dva meseca vrnili v Sabro in Šatilo, je v zraku še vedno visel vonj po smrti. V moriji, kakršne ne pomnijo, je bilo v dveh dneh pobitih skoraj 3000 Palestincev in libanonskih šiitov. Natančno število žrtev niti trideset let pozneje še ni znano.
Sabra je bila revna soseska na južnem robu Zahodnega Bejruta. Zraven so Združeni narodi leta 1949 zgradili Šatilo, begunsko taborišče za Palestince, ki so morali po ustanovitvi Izraela zbežati s svojih ognjišč. Naselji sta se z leti zrasli v eno in postali znani pod skupnim imenom Sabra in Šatila. Palestinskih beguncev je bilo vsako leto več, tja pa so z leti začeli prihajati tudi šiiti z juga Libanona, od koder so bežali pred izraelskimi napadi. Sabro in Šatilo, ki je najrevnejši predel (znova) kozmopolitskega Bejruta, svet pozna že trideset let. Zaradi masakra, ki se je zgodil prav v teh septembrskih dneh leta 1982 in o katerem, zlasti v Libanonu in Izraelu, še vedno najraje molčijo. Zgodba o tem, zakaj se je zgodil pokol, je precej zapletena.
Atentat in vojna
V začetku junija 1982 se je v Londonu zgodil poskus atentata na izraelskega veleposlanika v Britaniji Šloma Argova. Zanj je bil domnevno odgovoren palestinski skrajnež Abu Nidal, ki ni imel nič opraviti s PLO, saj je med drugim načrtoval atentata na Jaserja Arafata in Mahmuda Abasa, sedanjega palestinskega predsednika. Britanska obveščevalna služba je ugotovila, da je za atentatom Irak, kar je pozneje potrdil tudi Mosad. Takratni izraelski obrambni minister Ariel Šaron se je kljub temu odločil za maščevalni napad na Libanon. Glavni cilj vojne, ki se je začela 6. junija 1982, je bil izgnati PLO in vse palestinske bojevnike iz Bejruta. Cilj je bil dosežen. Jaser Arafat se je z vodstvom PLO 1. septembra 1982 umaknil iz Bejruta in se nastanil v Tunisu.
Dober teden pred tem je bil za libanonskega predsednika izvoljen maronit Bašir Džemajel, velik zaveznik Izraela. Toda 14. septembra je bil umorjen v bombnem atentatu. Predsednika je umoril libanonski kristjan Habib Tanius Šartuni. Palestinsko vodstvo je takoj zanikalo vkrivdo. Kljub temu je izraelska vojska že naslednjega dne znova zasedla Zahodni Bejrut, čeprav je vlada v Jeruzalemu Američanom obljubila, da tega ne bo več počela. Obkolila je tudi palestinsko begunsko taborišče Sabra in Šatila in blokirala vse izhode.
Obrambni minister Ariel Šaron in načelnik generalštaba Rafael Eitan sta predstavnike libanonskih krščanskih milic, ki so besno zahtevale maščevanje za smrt predsednika Džemajela, nahujskala, naj vkorakajo v Sabro in Šatilo, saj da se tam skrivajo Palestinci, ki so umorili predsednika. Bilo je 16. septembra 1982. Ob šestih zvečer so krščanski falangisti že vdrli v Sabro in Šatilo. Poveljeval jim je Eli Hobejka, nekdanji vodja libanonske obveščevalne službe. Izraelska vojska je s signalnimi raketami vso noč razsvetljevala taborišče, ki je bilo po besedah neke nizozemske medicinske sestre razsvetljeno kot nogometni stadion.
Falangisti so v taborišču morili dva dni. Bežeče Palestince so izraelski vojaki, ki so blokirali izhode, pošiljali nazaj v taborišče. To je takrat posnel kamerman družbe Visnews. Masaker je trajal do 18. septembra zjutraj, ko so se Hobejkovi možje in Izraelci umaknili s kraja zločina. Med prvimi novinarji je tja prispel Robert Fisk. Pogled na razdejano taborišče je bil grozljiv. Posiljene in iznakažene ženske. Pobiti otroci so po taborišču ležali kakor razmetane lutke. V telesa pobitih Palestincev so bili vrezani križi. Neki mladenič je imel na roki švicarsko uro, ki je še tekla … Arafat je tik pred pokolom zahteval, naj se mednarodne sile vrnejo v Bejrut, da bi varovale civilno prebivalstvo. Klic je bil zaman.
Koliko ljudi je pred tridesetimi leti umrlo v Sabri in Šatili, ne ve nihče. Mednarodni Rdeči križ je takoj po pokolu poročal o 1500 mrtvih. Do 22. septembra so našli že 2400 trupel, naslednjega dne še 350 … Število 2750 je obveljalo kot uradno, toda Palestinski Rdeči križ še danes trdi, da je bilo žrtev več kot 3500. Tudi to število najbrž ni dokončno. Libanonske oblasti namreč dolgo niso dovolile odkopa množičnih grobišč, veliko ljudi je za vselej ostalo pod ruševinami. Morilci so veliko Palestincev zajeli, a so se za njimi izgubile vse sledi.
Genocid
Generalna skupščina OZN je decembra 1982 pokol v Sabri in Šatili razglasila za genocid. Dvaindvajset držav se je vzdržalo glasovanja, med njimi v glavnem zahodne države. Masaker je istega leta začela preiskovati neodvisna mednarodna komisija, ki jo je vodil nekdanji irski zunanji minister Sean MacBride. Ugotovila je, da je bil Izrael neposredno odgovoren za pokol. Izraelske oblasti niso hotele sodelovati s komisijo. Preiskavo so na zahtevo izraelske javnosti, ki je organizirala velike proteste, leta 1983 opravili tudi v Jeruzalemu. Ugotovila je, da izraelska vojska ni neposredno kriva za pokol, a ker je vedela, kaj se pripravlja, je njena odgovornost posredna. Komisija je zahtevala odstop obrambnega ministra Ariela Šarona. Zapisali so, da nikoli več ne sme opravljati javne funkcije. Kot je znano, je Šaron pozneje postal celo izraelski premier.
Eli Hobejka, poveljnik krščanskih falangistov, ki so s pomočjo Izraela morili v Sabri in Šatili, je bil pozneje ubit v atentatu. Umorjena sta bila tudi dva njegova najožja sodelavca. Na dlani je, da ne libanonskim in ne izraelskim oblastem ni bilo do tega, da bi glavni akterji pokola spregovorili o zločinu brez primere, ki bi ga v obeh državah in v zaveznicah Izraela najraje pozabili za vedno. Sabra in Šatila živita naprej svoje revno življenje, Palestinci tudi. V Libanonu je še vedno skoraj 400.000 palestinskih beguncev, ki v 12 taboriščih, razsejanih po vsej državi, zaman čakajo na pravico do vrnitve v Palestino, v svojo novo državo. Palestinska diaspora v svetu danes šteje že skoraj pet milijonov ljudi. Zdi se, da njihova usoda ne zanima nikogar več. Kakor da sploh ne bi obstajali.
