Sadamov vojak, Bushev policist

Od naših poročevalcev

Polkovnik Keir Alah Muhsin je dolgo in lojalno služboval v vojski Sadama Huseina; med drugim se je boril v osem let trajajoči iraško-iranski vojni; enem izmed najbolj krvavih spopadov polpretekle zgodovine. Po padcu Sadamovega režima in začetku ameriške okupacije je žezlo Iraka v svoje roke prevzel dotični Paul Bremmer, ki ga je George W. Bush določil za »začasnega upravitelja Iraka«. Medtem ko je Bremmer, ena najbolj negativnih osebnosti iraške vojne, iz Washingtona letel proti Bagdadu, so mu morali svetovalci na iraškem zemljevidu pokazati, kje leži Kurdistan. Ko je prispel v Mezopotamijo, je nemudoma storil morda največjo napako, ki se je kljub sto tisočim mrtvim Iračanom in 4200 ubitim ameriškim vojakom, ne zaveda niti danes, šest let kasneje: Paul Bremmer je poleti 2003 razpustil iraško vojsko. Dva meseca potem, ko je ponosne iraške vojake, ki so se v kasarnah naučili bojevanja in časti, poslal domov (skupaj z orožjem!), se je v »sunitskem trikotniku« severno od Bagdada začel upor proti okupacijskim silam, na jugu države, kjer večinoma živi šiitsko prebivalstvo, in v bagdadskem Sadrovem mestu, pa so začele rasti različne šiitske milice. V milice, tako sunitske kot šiitske, so se množično vključevali izobčeni iraški vojaki in policisti. Iluzija »dokončane misije« in »konca večjih vojaških operacij«, ki jih je na letalonosilki USS Abraham Lincoln 2. maja 2003 v pilotski uniformi razglasil najslabši ameriški predsednik vseh časov, se je razblinila - vojna v Iraku se je tedaj šele začela.

Polkovnik Keir Alah Muhsin je ostal brez službe, a se vseeno nikoli ni pridružil ne uporu, ne kateri koli izmed strani v brutalni iraški državljanski vojni, ki še zdaleč ni končana. Polkovnik prihaja iz stare, sekularne vojaške šole. Leta 2004 se je pridružil na novoustanovljeni iraški policiji. Moral je prehraniti družino. Naslednjih pet let je zaznamovalo nasilje. Enota, ki ji poveljuje - 6.brigada iraške narodne policije -, se je borila na najtežjih bojiščih iraške vojne, vštevši klavnice Ramadija in Faludže ter po njegovih besedah do zdaj najbolj zahtevno bitko (pred dobrim letom dni) v njegovem življenju, ki jo je v Basri skupaj s svojimi možmi na zahtevo iraškega premiera Nourija al Malikija bojeval proti šiitskim milicam na čeli s Sadrovo Mahdijevo vojsko. Polkovnik je bil uspešen, a izgubil je, mi pove v svoji pisarni v bagdadski četrti Kadamija, veliko dobrih prijateljev in tovarišev.

Čez tri mesece bodo ameriške enote zapustile iraška mesta in se umaknile v oporišča na obrobju. Varnost iraških mest bo (skoraj) v celoti odvisna od usposobljenosti iraških varnostnih sil, ki jim bodo Američani le še svetovali, v najbolj »zapletenih« primerih pa bodo Iračani lahko računali tudi na pomoč ameriškega vojaškega letalstva. Mnogi Iračani, s katerimi sem se pogovarjali, se bojijo, da bo ameriški umik povzročil takojšnji izbruh nadaljevanja državljanske vojne. Polkovnik Muhsin meni drugače: »Pripravljeni smo na vse. To smo že večkrat dokazali. Obvladamo situacijo. Vemo, da moramo stopiti na svoje noge. Mislim, da se vojna vendarle ne bo nadaljevala, saj so milice, tako šiitske kot sunitske, v zadnjih dveh letih doživelo preveč izgub. Njihovo vodstvo je bilo uničeno,« mi je sredi mirne bagdadske četrti, kamor se počasi vrača življenje, pravil Sadamov vojak, ki je nehote postal Bushev policist in dodal: »Čas je, da začnemo spet živeti normalno življenje.«