Tiskane izdaje
Pariz - Na posebnem protiterorističnem sodišču v francoski prestolnici se je začel nov sodni proces proti Carlosu Šakalu, enemu najbolj razvpitih mednarodnih teroristov v sodobni zgodovini. Propalestinski levičarski skrajnež je bil sicer že pred poldrugim desetletjem obsojen na dosmrtno ječo zaradi umora dveh francoskih policistov in ovaduha, odtlej pa je njegov stalni naslov zapor La Santé na jugu Pariza.
Tokrat se bo Carlos zagovarjal zaradi serije bombnih napadov, ki so stresli Francijo na začetku osemdesetih let. Po prepričanju tožilstva je bil prav on glavni pobudnik vala nasilja, v katerem je bilo ubitih 11 ljudi in okoli 150 ranjenih. Z njim da je hotel od francoskih oblasti izsiliti izpustitev aretiranih tovarišev: švicarskega skrajneža Bruna Bregueta in Carlosovega tedanjega dekleta (in poznejše žene) Magdalene Kopp, ki so ju februarja 1982 aretirali v Parizu zaradi pripravljanja napada na kuvajtsko veleposlaništvo.
Prva eksplozija je odjeknila že mesec po njuni aretaciji na vlaku, ki je povezoval francosko prestolnico s Toulousom na jugu države. Umrlo je pet ljudi, odgovornost pa je prevzela skupina s povednim imenom »Carlosovi mednarodni teroristični prijatelji«. Aprila istega leta je eksplodiralo še pred pariško pisarno arabskega časnika Al Vatan al Arabi, pri čemer je bila ubita ena oseba, na silvestrovo leta 1983 pa sta eksplodirali bombi na marsejski železniški postaji in na vlaku, ki je iz tega pristaniškega mesta peljal proti prestolnici; napada sta zahtevala pet življenj.
Tožilstvo je obtožnico podkrepilo z dokumenti, ki so jih po padcu železne zavese našli v arhivih komunističnih tajnih služb v Vzhodni Nemčiji, Romuniji ter na Madžarskem in naj bi potrjevali njegovo vpletenost v napade, Šakalove prstne odtise pa so menda našli tudi na sporočilih, s katerimi so prevzeli odgovornost zanje.
Poklicni revolucionar
Ilich Ramírez Sánchez, kakor se glasi Carlosovo pravo ime, se je rodil leta 1949 v Venezueli, na njegovo poznejše levičarsko politično prepričanje pa je pomembno vplival tudi oče, marksistični odvetnik, ki je svoje otroke poimenoval po voditelju ruske boljševistične revolucije (Ilichevima mlajšima bratoma je ime Vladimir in Lenin). Po usposabljanju v gverilskih veščinah na Kubi je študiral v Londonu in na univerzi Patrica Lumumba v Moskvi, nato pa se je pridružil Ljudski fronti za osvoboditev Palestine (PFLP).
V svoji »teroristični« karieri Carlos ni sodeloval samo s palestinskimi bojevniki za neodvisnost, ampak tudi z levičarskimi skrajneži tistega časa, mednarodno razvpitost pa si je prislužil z ugrabitvijo ministrov Opeca na zasedanju skupine držav izvoznic nafte na Dunaju 21. decembra 1975. V naslednjih letih je živel v »prijateljskih« Vzhodni Nemčiji, Madžarski in Siriji, ki pa ga je leta 1991 izgnala. Novo zatočišče je našel v Sudanu, kjer so ga tri leta pozneje v sodelovanju z oblastmi v Kartumu aretirali pripadniki francoskih posebnih enot in ga zaprtega v vreči z zasebnim letalom prepeljali v Francijo.
Tamkajšnje sodišče ga je leta 1997 spoznalo za krivega umora dveh agentov francoske varnostne službe in ovaduha v Parizu leta 1975 (po streljanju mu je uspelo pobegniti najprej v Bruselj in od tam v Bejrut) in mu prisodilo dosmrtno ječo.
Bojevit kot vedno
Pred začetkom obravnave je Carlos vstopil v sodno dvorano z nasmeškom na obrazu in z v pozdrav dvignjeno pestjo ter se predstavil tričlanskemu sodnemu senatu kot »poklicni revolucionar«. Krivdo za dogodke izpred treh desetletij zavrača, njegova odvetnica Isabelle Coutant-Peyre, s katero se je poročil pred desetletjem, potem ko ga je zastopala že med procesom leta 1997, pa je pred sodišče zbranim novinarjem zagotovila, da je »bojevito nastrojen, kot vedno«. Sojenje bo predvidoma trajalo do sredine decembra, v primeru, da bo spoznan za krivega, pa Carlosu Šakalu grozi še druga dosmrtna ječa.
